Kristjani na Bližnjem vzhodu – občestvo in pričevanje
VATIKAN (sobota, 9. oktober 2010, RV) – Cerkev je občestvo vernikov, ki ga
je zbral Jezus Kristus, je občestvo, ki prinaša evangelij in pričevanje o križanem
in vstalem Gospodu. Življenje Cerkve se odvija na več ravneh. Na prvem mestu je osebna
vez vernika z Bogom, ki je preko krsta vključen v Kristusovo odrešenjsko delo. Poleg
osebne pa je pomembna tudi občestvena dimenzija Cerkve, ne le kot neko znamenje, ampak
kot življenjsko okolje in orodje evangelizacije, ki uresničuje poslanstvo v svetu.
Cilji
škofovske sinode
Škofovska sinoda za Bližnji vzhod je prijateljsko srečanje
odgovornih za katoliške skupnosti na tem območju. Hkrati je priložnost za obsežen
in poglobljen razmislek o celotni Cerkvi. Osnovni cilj sinode je poživiti zavest o
krščanski identiteti in izkušnjo občestva lokalnih Cerkva – med njimi samimi in z
vesoljno Cerkvijo. Zasedanje je usmerjeno tudi v to, da poživi in okrepi medverski
dialog, ki bi prispeval k skupnemu dobremu, kljub temu, da je v mnogih državah Bližnjega
vzhoda verska svoboda omejena, da je religija pogostokrat orodje za dosego določenih
ideoloških in političnih ciljev in kljub napadom, preganjanjem in ubijanjem kristjanov
ter rušenjem njihovih cerkva in zgradb.
Bližnji vzhod – rojstni kraj
krščanstva
Na Bližnjem vzhodu kristjani predstavljajo manjšino. V nekaterih
državah gre za zares majhne skupnosti, ki so brez kakršnega koli političnega ali družbenega
vpliva, in kjer vojne razmere ali napetosti neprestano izčrpavajo upanje na prihodnost
in kristjane silijo v izseljevanje, kot je v včerajšnji oddaji Octava Dies na vatikanski
televiziji dejal p. Federico Lombardi, direktor vatikanskega tiskovnega urada. A Bližnji
vzhod je po njegovih besedah tudi območje, kjer je bilo rojeno krščanstvo, kjer so
korenine njegovega starodavnega izročila ter njegovo kulturno in duhovno bogastvo.
Zato se težave Cerkve na Bližnjem vzhodu tičejo vseh in zato je papež tudi sklical
škofovsko sinodo za Bližnji vzhod, ki prvič da ni posvečena le eni temi ali eni celini
ali posamezni državi, temveč prav posebnemu območju, je dejal p. Lombardi. ''Občestvo
in pričevanje'' je tema sinode, ki nas spominja, da je prva skupnost vernikov v Jeruzalemu
''imela eno srce in eno dušo''. Kdor nima ne politične ne vojaške moči, kdor pogosto
trpi zaradi nasilja, ne more da se ne bi skliceval na moč duha in ljubezni - močno
in z zaupanjem lahko zakliče prošnjo miru, ki ni povezana z nobenimi političnimi zahtevami
ali interesi.
Dialog z islamom
Razmere na Bližnjem vzhodu predstavljajo
za krščansko skupnost in celotno Katoliško cerkev poseben izziv. Papež Benedikt XVI.
nenehno izpostavlja pomen medverskega dialoga. Novembra 2008 je sveti oče takole dejal
udeležencem Katoliško-muslimanskega foruma: »Dobro se zavedam, da imamo kristjani
in muslimanu različne pristope k pravšanjem o Bogu. Kljub temu pa lahko in moramo
biti častilci enega Boga, ki nas je ustvaril in ki skrbi za vsako osebo, na vsakem
koncu sveta. Z vzajemnim spoštovanjem in solidarnostjo moramo pokazati, da se smatramo
za člane ene same družine: družine, ki jo je Bog ustvaril in povezal od začetka stvarjenja
do konca človeške zgodovine. Zato moramo skupaj delati za spodbujanje pravega spoštovanja
človekovega dostojanstva in človekovih temeljnih pravic, kljub temu, na jih naši antropološki
in teološki pristopi utemeljujejo na različne načine. Gre za široko področje, kjer
lahko deloma skupaj za zaščito in pospeševanje moralnih vrednot, ki so del našega
skupnega izročila. Le tako, da bomo izhajali iz priznanja središčnega mesta osebi
in dostojanstvu vsakega človeškega bitja, spoštovali in branili življenje, ki je Božji
dar in zatorej sveto tako za kristjane kot muslimane, bomo lahko našli skupno polje
za izgradnjo bolj prijateljskega sveta, v katerem se nasprotja in razlike rešujejo
na miren način in se moč uničujočih ideologij nevtralizira.«
Dialog
z judovstvom
Temeljnega pomena je tudi katoliško-judovski dialog, postavljen
na skupne korenine, kar je papež velikokrat izpostavil. Na srečanju z velikim rabinom
v Jeruzalemu, maja 2009, je Benedikt XVI. dejal: »Judje in kristjani so
enako močno zainteresirani, da se zagotovi spoštovanje svetosti človeškega življenja,
središčna vloga družine, dobra vzgoja in izobrazba mladih, verska svoboda in svoboda
vesti, temeljne vrednote za zdravo družbo. V pristopanju k najbolj nujnim etičnim
vprašanjem današnjega časa, se naši skupnosti nahajata pred izzivom, da spodbudita
ljudi dobre volje na razumski ravni, jih usmerita k verskim temeljem, ki podpirajo
večne moralne vrednote.«
p. Andrzej Koprowski SJ, programski direktor
Radia Vatikan