Duhovna misel za 28. navadno nedeljo:
Jezus ozdravi gobavce

Evangelist Luka nama danes govori o ozdravitvi desetih gobavcev, od katerih se je le eden vrnil in se Jezusu zahvaljeval, pa še ta je bil Samarijan. Glavni poudarek ni na čudežu ozdravitve, ampak na nečem drugem, kot to pokaže gobavčev pogovor z Jezusom. Matej v svojem evangeliju govori o ozdravljenju gobavca takoj potem, ko se je Jezus spustil z gore blagrov. Tam je s svojo avtoriteto in naukom na vse napravil edinstven vtis. Opazili so, da ne govori tako kot vsi drugi učitelji v imenu Boga, ampak govori z Božje strani. Takoj, ko se spusti, se dotakne gobavca in ga ozdravi. Napravi prvo znamenje svojega poslanstva, ki je v tem, da odstrani delitev med čistim in nečistim.

V Lukovem evangeliju pa je Jezus na svoji poti v Jeruzalem. Luka poudarja, da je vse, kar se dogaja, potrebno razumeti v luči te poti, katere skriti cilj je razodeti Božjo skrivnost, ki se bo tam uresničila. Takoj po ozdravljenju desetih gobavcev ga farizeji sprašujejo kdaj bo prišlo Božje kraljestvo. Odlomek ozdravitve desetih gobavcev govori o Božjem kraljestvu, ki v Jezusu prihaja in se že dogaja. Vprašanje je, kako to Božje kraljestvo opaziti in ga videti. Ni ga namreč tako enostavno videti in opaziti.

Gobavce je mučila bolezen zaradi katere so bili izključeni iz skupnosti. Zato so se ustavili, ko so bili še daleč od Jezusa in začeli vpiti. Spoštovati so morali zakon omenjen v 4 Mz knjigi 13,46. Vso svojo muko z vpitjem polagajo pred Jezusa in ga prosijo naj jih ozdravi. Vsi so iskreni. Vseh deset zaupa Jezusu in verjamejo njegovi besedi. Zato se gredo pokazati duhovnikom, kakor jim je naročil. Medtem ko gredo k duhovnikom so po poti ozdravljeni. Njihovo zaupanje je nagrajeno. Devet jih nadaljuje svojo pot k duhovnikom, kakor jim je Jezus naročil. Le eden se vrne, da bi se Jezusu zahvalil za ozdravitev. Tu pripoved razkrije svoj resnični domet. Ne gre za pripoved o čudežu, ampak za razodetje, ki mu sledi. Devet ozdravljenih, ki se niso vrnili, se verjetno sploh ne zaveda tega kar se je v resnici zgodilo. Ne vemo ali so res tako pokorni in pobožni, da hočejo Jezusov ukaz dobesedno izpolniti in se zato ne vračajo. V sebi niso slišali besedo preroka Izaije: »Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite?« (Iz 43,19). Nič več se jih ne omenja. Ni sledi za njimi. Zadovoljni so s tem kar so prejeli. Samo eden, tujec, Samarijan, se vrne. Hoče ponovno videti Njega, katerega besede so bile tako močne, da so ga ozdravile.

Kot prvo lahko pripomniva, da Bog ne skopari s svojimi darovi, čeprav ti in jaz njegove darove pogosto razlagava in razumeva kot nekaj kar nama je Bog dolžan. Približno takole razmišljava: »Če je Bog res Bog, zakaj mi ne more dati tega ali onega? Mora mi dati. To mi pripada!« Kolikokrat Boga tožimo in obsojamo zaradi vsega tega kar se dogaja v našem življenju. Oba pa tudi veva, da takšna drža izpuhti v nič. Je popolnoma neplodna. Bog te drže ne hvali. Zakaj? Zato ker je za vsem tem kar prejemamo in imamo, za vsemi Božjimi darovi, skrit namen. Bog apelira na tvoje in moje srce. Jezusov očitek devetim ozdravljenim gobavcem pokaže, kako smo za Jezusov poziv večinoma vsi gluhi. Slepi smo in ne dojemamo Božjega skritega namena. Dar, ki ga prejmemo, nas tako zmede, da se zapremo vase. Ostanemo gluhi in ne vidimo za kaj je v resnici šlo.

Če pa se v nama prebudi in pride na dan slavljenje in hvaležnost, pomeni, da je srce zaznalo poziv in začutilo Božji skrit namen. Kakor pravi odlomek »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga… Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval (Lk 17,15-16)«. Srečanje med ozdravljenim Samarijanom in Jezusom kaže, da ne gre nič več za neko omejeno potrebo, ampak da je v igri celotno človekovo srce. Ne gre več za vprašanje ene stvari, ampak za celotno življenje. Srečanje Samarijanu omogoči nov pogled in novo obnašanje. Jezus ga spodbudi: »Vstani in pojdi! Tvoja vere te je rešila«. Samarijan je odkril, da se ga je ta, ki ga je telesno ozdravil, v resnici v srcu dotaknil in mu omogoča, da vse stvari dojema, čuti in doživlja drugače. Lahko gre in postane Jezusov učenec. Odslej naprej njegova vera v Odrešenika postane gotova pot, na kateri postaja odprt, solidaren in preobražen človek. Postaja uresničen človek. Da ga je rešila njegova vera pa pomeni, da lahko sedaj svoje celotno življenje živi iz srečanja z Odrešenikom, ki bo razsvetlilo vse življenje zato, ker se je dotaknilo srčnih globin in korenin. Pri ostalih pripovedih o ozdravljenjih gobavcev se uporablja glagole kot so 'očistiti' in 'ozdraviti', v tej pripovedi pa uporablja glagol 'rešiti', ki kaže na 'vero'. Vera omogoča dostop do Božje skrivnosti. Nama prihaja Bog na pomoč. Uvaja naju v svoje kraljestvo, ki se razodeva v Jezusu.

Na koncu omeniva še eno podrobnost. Ko Jezus sprejme Samarijana, ki se mu je prišel zahvalit, pravi: »Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?«

»Počastil« je semitski izraz, ki pomeni »govoriti resnico«. Pogosto govoriva resnične stvari, ne da bi govorila resnico. Ali če povem drugače. Praviva, da sva iskrena, a pogosto nisva resnična – pristna. Iskren sem takrat, ko povem kar čutim. Resnica pa je povezana s tem kar sem in ne s tem kar čutim. Ko se zahvaliva za prejeti dar, nisva izrazila samo svoje hvaležnosti, ampak da sva vzela na znanje in se dobro zavedava dobrote Njega, ki nam daje bivanje. Govoriti resnico vedno vključuje, da sva pred Njim odgovorna za svoje bitje. Prav te odgovornosti je devetim ozdravljenim gobavcem, ki se niso vrnili, manjkalo. Za Samarijanovo spreobrnjenje pa je bila prav njegova odgovornost za svoje bitje odločilnega pomena.

Pripravil: p. Viljem Lovše

Audio: