Duhovna misel za 26. navadno nedeljo:
Skrb za človeka je znamenje vere v Boga

Spoštovana poslušalka in cenjeni poslušalec. Evangelist Luka naju v 16 poglavju spodbuja k pravemu odnosu do dobrin in bogastva. Današnja prilika osvetljuje z negativne plati isto kar je preteklo nedeljo prilika o krivičnem oskrbniku osvetljevala s pozitivne plati. Jezus nama namreč pravi: »Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade« (Lk 16,9).

Priliko o hudobnem bogatašu in ubogem Lazarju lahko bereva na treh ravneh:

Na prvi ravni nama je zgodba povedana, da bi se zavedala, da se ob položaj obrnil. Na tem svetu bogataš uživa in revež trpi. Na drugi strani pa bo revež užival in bogataš trpel. Na tem svetu revež prosi bogataša usmiljenja in ga ni deležen, da drugi strani pa bo bogataš prosil usmiljenja, pa ga ne bo našel. Brezno, ki se je v tem življenju ustvarilo med bogatašem in revežem bo med njima dokončno ostalo. Tukaj revež potrebuje bogataša, na drugi strani pa bo bogataš potreboval reveža. Položaj obeh je obrnjen na glavo. Namiguje na Božjo sodbo, ki bo razblinila vso utvaro, da bogastvo zagotavlja življenje. Pri tem ne gre za poveličevanje uboštva in obsodbo bogastva. Poudarek je na solidarnosti. Če sva v življenju solidarna nama je obema zagotovljena sreča. Srečo Bog podarja svojim sinovom, ki med seboj delijo to kar Bog misli in čuti, do vsakega človeka, njegove sodbe in poglede. Če je bogataš bogat v materialnem smislu, bo postal bogat v Bogu takrat, ko bo svoje dobrine delil s potrebnimi, z ubogimi. Pred Bogom so bogataševo bogastvo reveži, ki bodo zanj molili in prosili. V igri je življenje. Če ljubiva, ga imava, če ne ljubiva, ga izgubljava. Z ljubeznijo pridobivava svoje življenje. Ljubezen upošteva dostojanstvo vseh, ga varuje in pospešuje z vsemi sredstvi. Če tako delam življenje pridobivam, če pa ne, ga pa izgubljam. Ta kriterij velja za vsakega, tudi za bogataše.

Jezus s to priliko pokaže Božjo sodbo o človeku. Hoče naju seznaniti z Božjo mislijo o človeku, da bi se midva lahko prav obrnila in življenje usmerila v pravo smer. Moč pripovedi ni zastraševanje, saj govori umirjeno in po domače. Moč te prilike je v tem, da razkrije skrivnost življenja. Pokaže kdaj ga množimo in kdaj ga izgubljamo. V igri je vera v Odrešenika. Ta naju prepriča, da se zaradi sožitja z Bogom tudi drug do drugega obnašava kot brat ali sestra, po človeško.

Na drugi ravni pa prilika z določenimi podrobnostmi osvetli kaj je v tem življenju v igri in način kako lahko v tej igri dobro odigrava. Nevralgične točke te pripovedi nama želijo odpreti oči. Simptomatično je dejstvo, da je bogataš brez imena, medtem ko je revežu ime Lazar. Lazar pomeni »Bog pomaga«. Brez Boga midva samega sebe pomešava s tem kar uporabljava in na koncu služiva stvarem. Ali ne pravi prerok Jeremija 17,5: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda«? Če hočeva imeti življenje zgolj iz bogastva pomeni, da sva pozabila Boga in prezrla sočloveka, ki za naju ni več brat. Bogataš v priliki ni predstavljen kot hudobnež, ampak bolj preprosto in dramatično, kot nekdo, ki se reveža niti ne zaveda, ker je tako ujet v svoje utvare.

Zato prvo berilo iz preroka Amosa opeva Božji poseg v zgodovino kot trenutek streznitve in konec utvare. Bogati sloj plemenitašev, ki je dobrine vseh veselo razsipaval za svoje užitke, in se ni brigal za druge, bo odstranjen. Asirci bodo osvojili Izrael in vse bogataše zasužnjili.

V nebesih se za Lazarja uporablja podoba mesijanske gostije. Sedi na častnem mestu poleg Abrahama. Prizor je podoben gostiji zadnje večerje, kjer je Janez tako blizu Jezusa, da mu lahko položi svojo glavo na prsi. Odlomek s podobo pove, da so zadnji prvi.

Najbolj zgovorna podrobnost pa je opis bogataša v peklu, ki je »dvignil pogled in videl«. V svojem življenju ni nikdar dvignil pogleda in zato ni nikdar videl ničesar resničnega. Enak občutek in spoznanje je imel izgubljeni sin, ki dokončno razočaran, začenja videti resnico svojega življenja: »šel je vase in dejal« (Lk 15,17). Omenjena podrobnost izraža pot, ki jo mora tvoje in moje srce prehoditi, preden spozna in prizna resnico življenja. S tem kar prilika omenja, da se je bogatašu dogajalo v peklu, spodbuja tebe in mene, da bi že danes dvignila pogled in spregledala resnico, ter življenje vzela resno kot dar, ki se veča, če ga deliva z drugimi in izginja, če ga hočeva zadržati zase.

Tretja raven razumevanja te prilike pa so zaključne besede, ki dajo slutiti skrivnostne namige: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih« (Lk 16,31). Jezus bo Martinega in Marijinega brata Lazarja obudil, a ta čudež tistih, ki so sovražni do njega, ne bo prepričal. Jezus sam bo vstal od mrtvih, pa nas tudi to ne bo prepričalo. Potrebno je, da prej verjameva in zaupava Božji besedi, Božji obljubi, ki se skriva v tej besedi.

Boga namreč ne moreva videti neposredno. Njemu se lahko odpreva tako, da sprejmeva njegovo besedo in skrbiva za uboge. Ni dovolj, da svoje dobrine razdeliva, do reveža morava biti tudi pozorna in skrbna. Zaradi skrbi namreč najina razdelitev dobrin postane ljubeča in dragocena. Šele če deliva dobrine iz skrbi za človeka, je najina skrb znamenje vere v Boga, ki skrbi za srečo vseh svojih otrokom, ne le za naju.

Dometa Jezusove skrivnosti pa ne moreva dojeti, če ne upoštevava celotnega Svetega Pisma, kajti vse sveto pismo govori o Njem. V njem je Bog izpolnil in uresničil svojo obljubo za človeštvo. Zato naju sv. Pavel spodbuja: »Ohrani zapoved brez madeža in brez graje do pojava našega Gospoda Jezusa Kristusa…« (1 Tim 6,14). Vsako besedo morava ohraniti in sprejeti, neokrnjeno in živo. Ko jo uresničujeva se razodeva Gospodovo obličje. On je postal najin bližnji, ki ga doseževa v svojih bližnjih.


Pripravil: p. Viljem Lovše, DJ

Audio