Škof Javier Echevarría: "Leto duhovništva nas je postavilo pred večnost."

VATIKAN (nedelja, 12. september 2010, RV) – Leto duhovništva se je zaključilo meseca junij, a ga še vedno lahko smatramo kot aktualni dogodek in se vprašamo, kakšne sledi je pustilo v duhovnikih, ki jih je papež Benedikt XVI. povabil, da sledijo zgledu sv. Janeza Marije Vianeja. Tako je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano zapisal prelat Opus Deia, škof Javier Echevarría.

To leto, je zapisal papež v pismu, s katerim je napovedal leto duhovništva, želi prispevati h goreči notranji prenovi vseh duhovnikov, za njihovo še močnejše in odločnejše evangelijsko pričevanje v današnjem svetu. Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca, kot je zapisano v Katekizmu katoliške Cerkve. Da bi duhovnik razumel samega sebe, se ne sme omejevati na svojem pastoralno delo, ampak mora iti daleč onkraj njega, vse dokler ne prispe do Kristusa.

Iz tega vidika je moč razumeti tudi besede sv. Janeza Marije Vianeja, da se bo duhovnik najbolje razumel v nebesih. Samo takrat, v spoznanju neskončnega in neizrekljivega Božjega daru človeku, bo duhovnik v polnosti okušal lastno resničnost. Bog se ni želel samo približati človeku, ampak je v Kristusu sprejel našo lastno naravo; ustanovil je Cerkev in poklical nekatere ljudi, ki jih z zakramentom svetega reda spreminja v svoje služabnike in svoja orodja. To je drznost Boga, ki samega sebe izroča človeku, kljub poznavanju njegovih slabosti.

Ni moč okušati tega obilje božje ljubezni, ki je lastno duhovništvu, ne da bi si osebno prizadevali biti »sto odstotni duhovniki«, kakor je pogosto ponavljal sv. Josemaria Escrivá. Da bi duhovnik lahko sledil temu vabilu, piše v članku škof Echevarría, se je treba zavedati duhovniškega dostojanstva, vrednosti in bogastva, ki pripada duhovništvu, da bi ta resničnost prepojila vso duhovnikovo vedenje in dala pristnost vsakemu trenutku njegovega bivanja, z gotovostjo, da Kristus hoče uporabiti duhovnike kljub njihovi majhnosti, da bi tako lahko ljudem oznanil sadove svojega odrešenjskega dela.

Duhovnik se mora poistovetiti s Kristusom, doživljati to, kar je doživljal Kristus in umreti samemu sebi, da bi On lahko prebival v njem. Duhovnik mora biti človek evharistije in živeti sveto mašo z vero, da se pri vsaki evharistični daritvi ponavlja Kristusovo darovanje, smrt in vstajenje. Kristus tako prihaja naproti Cerkvi in duhovniku, da bi ju pritegnil k sebi in po Svetem Duhu vodil v sinovsko povezanost z Bogom Očetom. Vse to pa je po Echevarríajevih besedah povezano s hrepenenjem po služenju svoji čredi, Cerkvi in vsemu človeštvu. In to na Kristusov način, ne da bi duhovnik pri tem dajal prostor lastnemu egoizmu ali ravnodušnosti pred potrebami drugih ljudi. To pomeni vneto prizadevanje za vse, kar je dobro za duše, in sicer z resnično ljubeznijo, z oznanjanjem Božje besede in s podeljevanjem zakramenta sprave.

Leto duhovništva nas je postavilo pred večnost, pred Božjo ljubezen, ki ne mine in se ne zaustavi, ki je vedno mlada in dejavna, je zapisal Echevarrí. Ta ljubezen, vidna v Jezusu Kristusu, se prenaša preko Cerkve vsakemu kristjanu in vsakemu duhovniku. Leto duhovništva je bilo nedvomno namenjeno temu, da bi obrodilo mnogo sadov na področju pridiganja, katehez, bogoslužja, pastoralnega dela in predvsem, da bi obrodilo sadove v notranjosti vsakega duhovnika. Drznost Boga, kakor pravi Benedikt XVI., duhovnike v pričakovanju kliče, da izrečejo svoj da.