Papež v opoldanskem nagovoru: Bog, ki nam vedno prvi prihaja naproti
CASTEL GANDOLFO (nedelja, 12. september 2010, RV) – Bog, ki nam vedno
prvi prihaja naproti. S temi besedami bi lahko povzeli današnji nagovor papeža Benedikta
XVI., ki ga je imel pred opoldansko molitvijo Angelovo čaščenje. V Castel Gandolfu
zbrane vernike pa je sveti oče tudi zaprosil, da ga z molitvijo spremljajo na njegovem
apostolskem potovanju v Združeno kraljestvo, ki ga bo začel v četrtek, 16. septembra,
in med katerim bo razglasil kardinala Johna Henryja Newmana za blaženega.
"Pastir,
ki najde izgubljeno ovco, je Gospod sam, ki skupaj s križem sprejme nase grešno človeštvo,
da bi ga odrešil."
Benedikt XVI. je svoj nagovor naslonil na današnji evangelijski
odlomek, v katerem Jezus pove tri prispodobe o Božjem usmiljenju (Lk 15, 1-31). Zgodbe
o pastirju, ki gre iskat izgubljeno ovco, o ženi, ki išče drahmo, o očetu, ki gre
naproti izgubljenemu sinu in ga objame, niso le besede, ampak so tudi razlaga Božjega
bivanja in delovanja. Pastir, ki najde izgubljeno ovco, je Gospod sam, ki skupaj s
križem sprejme nase grešno človeštvo, da bi ga odrešil, je pojasnjeval papež. Izgubljeni
sin je mladenič, ki je od očeta dobil dediščino, odpotoval v daljno deželo, kjer je
z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje. Zaradi pomanjkanja je bil prisiljen
delati kot hlapec in se je hotel nasititi s hrano, namenjeno živalim. Nato je »šel
vase«, je izpostavil svetopisemske besede papež in nadaljeval, da v njih zaznamo
notranje romanje, na katerega se je podal izgubljeni sin, njegovo vračanje k samemu
sebi in k očetu. »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo
in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin,« pise v evangeliju. Pri
tem je papež navedel sv. Avguština, ki je zapisal, da je sama Božja beseda tista,
ki človeka kliče, da se vrne. »Ko je bil sin še daleč,« je nadaljeval papež z evangelijskimi
besedami, »ga je oče zagledal in se ga usmilil, pritekel je, ga objel in poljubil,«
in poln veselja je pripravil zabavo.
Bog nam vedno prvi prihaja naproti
Kako
naj ne bi odprli svoje srce tej gotovosti, da smo kljub temu, da smo grešniki, ljubljeni
od Boga, je zastavil vprašanje sveti oče. Bog se namreč nikoli ne utrudi v tem, da
nam prihaja naproti, vedno prvi preteče pot, ki nas loči od njega. Papež je spomnil
na drugo Mojzesovo knjigo, kjer beremo, kako Mojzesu z zaupano in drzno prošnjo uspe
Boga prestaviti iz sodnega prestola na prestol usmiljenja (2 Mz 32,7-14). Kesanje
je po papeževih besedah merilo vere, in zahvaljujoc kesanju se vera vrne k Resnici.
Kakor pise apostol Pavel Timoteju: »Vendar se me je usmilil, ker sem delal v neveri,
iz nevednosti.« V prispodobi o sinu, ki se vrne domov, pa je Benedikt XVI. še izpostavil
starejšega brata, ki je bil ogorčen zaradi sprejema svojega brata. Spet je oče tisti,
ki gre sinu naproti, ki stopi iz hiše in ga roti: »Otrok, ti si vedno pri meni in
vse, kar je moje, je tvoje.« Samo vera lahko spremni egoizem v veselje in nas ponovno
poveže v pravilne odnose z bližnjim in z Bogom, je izpostavil papež, kajti kakor pravi
oče v priliki, treba se je »poveseliti in vzradostiti, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev
in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.«