Duhovna misel za 24. navadno nedeljo

Danes beremo 15. poglavje iz Lukovega evangelija, ki je dobra novica o usmiljenju izrečena v prilikah. Priliki o izgubljeni ovci in usmiljenem očetu, ki se razveseli vrnitve izgubljenega sina, sta verjetno najbolj zaznamovali krščansko domišljijo. Kristjani v teh prilikah zajemamo nekaj močnega o absolutni Božji resnici. Očitno je, da hoče Jezus z obema prilikama odgovoriti na kritike farizejev, ki so se spotikali nad njegovim obnašanjem: »Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in je z njimi.« A pred farizeji ni potrebno opravičiti Božje vedenje do ljudi. Treba jim je razodeti skrivnost Jezusove osebe, skrivnost njegovega srca. Po njegovem srcu je namreč oblikovana tudi skrivnost tvojega in mojega človeškega srca.

Bogoslužje naju v to skrivnost uvede z dvema posebnima opombama. Spev pred evangelijem z gotovostjo oznanja: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo. Če nas srce obsoja, je Bog večji od našega srca in spoznava vse« (1 Jn 4,16.3,20). To oznanilo je potrebno brati skupaj s prošnjo po obhajilu: »Oče, naj moč tega zakramenta, prevzame naše telo in dušo, da v nas ne bodo prevladali občutki, ampak delovanje tvojega Svetega Duha«.

Verjetno veš, da je prvo Janezovo pismo v celoti hvalnica Božji ljubezni do nas. Njegove besede omogočajo, da zaslutiva razliko med neposrednim spoznanjem in spoznanjem na podlagi pripovedovanja drugih. Omogoča nama slutiti razliko med blagoslovom, ki ga zgolj pričakujeva ali zahtevava in med blagoslovom, ki ga že uživava. Če sva sprejela Božjega Sina Jezusa, ki nama je pokazal Očetovo ljubezen, potem sva deležna njegove ljubezni, ki je v nama postala vir dostojanstva in življenja. Ljubezen o kateri govori Janez je vedno treba povezovati s poznavanjem Božjega Sina. Jezus nama daje svojo ljubezen in iz nje lahko živiva. Čeprav bi tvoje ali moje srce zmečkal greh in bi s trudom spet najdevala svoje dostojanstvo, pa ga Božja ljubezen v Jezusu prehiti, preseže in vključuje. Ko Cerkev na koncu maše prosi Očeta, da bi v nas ne prevladali naši občutki, ampak delovanje sv. Duha, v resnici prosi za Božjo ljubezen, ki nas z neizmerno nežnostjo išče vse dokler nas ne osvoji. Cerkev naju s tem vabi naj verujeva v Božjo ljubezen, ki ni daleč, ampak je v srcu in ga želi osvojiti, če ji dovoliva, če ji dopustiva.

Priliki pojasnjujeta dinamiko, ki je značilna za Božjo ljubezen. Zanjo je najbolj značilno to, da premaga vsak odpor. Odpor tistega, ki si domišlja, da je pravičen, kakor tudi tistega, ki je izgubljeni grešnik. Obe priliki poudarjata razlog, ki naj bi prepričal najini srci, da bi Božji ljubezni začela zaupati. Edini razlog je, da je Bog je z veseljem usmiljen. Jezus ne skrbi za angele, ki jih v priliki predstavlja 99 rešenih ovc. Jezus gre iskat izgubljeno ovco, ki je vsak človek, vseh časov. Jezusovo veselje nad ponovno najdenim človeštvom je tako veliko, da ga z njim delijo tudi angeli.

Oče v priliki priredi izgubljenemu sinu gostijo in z vsem hrepenenjem nanjo vabi tudi starejšega brata. Obe priliki namigujeta na večno skrivnost Očetove solidarne ljubezni do človeka. Oče ne more biti drugače kakor usmiljen zato, ker se je človek izgubil. Vse vesolje je zgrajeno na Očetovi usmiljeni ljubezni. Božje veselje je v tej in nobeni drugi ljubezni.

Iz tega izvira 'strašna' posledica za našo vest. Katera je pravičnost, ki je všeč Bogu? Kakšen je kriterij poštenosti? Načelo poštenosti in pravičnosti je v tem, da ti in jaz deliva z Očetom njegovo držo in čutenje veselja v ljubezni do vsakega človeka. Poštena sva, če se za vsakega človeka veseliva, da ga Bog ljubi, tako kot naju, tebe in mene.

Če v tej luči bereva Mojzesovo posredovanje za soljudi veliko lažje razumeva njegovo veličino. Saj je Jezus sam rekel, »da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke« (Lk 3,8).

Bog je Mojzesu takole rekel: »Videl sem to ljudstvo: to je trdovratno ljudstvo. Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam, tebe pa napravim za velik narod« (2Mz32,9-10). Kakor da bi rekel: Res je, da smo vredni jeze in si Bog lahko obudi druge sinove in hčere celo iz kamnov. Še bolj res pa je, da ima Bog rajši sinove in hčere iz mesa in kosti, čeprav so nevredni in uporni. Rajši nas ima takšne kot smo. Še naprej nas graja, a ne neha za nas skrbeti. Nekdo je kakor Mojzes posredoval in Bog se je odrekel, da bi nam škodoval. Ali ni paradoksalno, da je Mojzes tisti, ki Boga spominja na skrivnosti Božjega srca! Jezus, ki je umrli in vstal zate in zame, je zadnji pečat Božje volje, da nam podari samega sebe. V tem je bistvo odpuščanja: Bog se tebi in meni osebno podari. Midva morava to le prepoznati in verovati. On sam naju išče, nežno skrbi za naju in se nama podarja! Ti in jaz sva njegovo veselje! Mi smo njegovo veselje!

Ker pa je najino srce pogosto zapleteno v iluzije zla in greha, postane še bolj ostro kot Božje. Misli, da bo s tem, da sebe obsodi, rešilo svojo teoretično plemenitost. A mu nič ne pomaga, če se zapre v samoobtoževanje polno nezaupanja. Zato morava tvoje in moje srce vedno znova spominjati, da je Bog večji od njega. Če ga prepoznava in priznava sva rešena samote. Sprejmeva Njega in spet najdeva upanje. Kajti polna zaupanja se lahko izročiva usmiljeni ljubezni. Današnje tri prilike osvetljujejo njeno skrivnost in stvarnost, ki sva jo povabljena okušati in doživljati tudi ti in jaz. (p. Viljem Lovše)
AUDIO