Duhovna misel za 22. navadno nedeljo:
Ponižnost pred Jezusovim povabilom na gostijo življenja

V evangeliju 22. navadne nedelje nam Luka spregovori o Jezusu, ki ga je farizej povabil na večerjo. Evangelist je v eni pripovedi združil Jezusove trditve iz čudežnega ozdravljenja vodeničnega, besede o vedenju gostov, spodbudo tistemu, ki je povabil in priliko o gostiji, na katero povabljeni niso prišli zato je gospodar povabil vse vrste revežev. Razen čudeža je potrebno vse pravkar naštete dogodke brati v zaporedju. Žal v bogoslužnem odlomku manjka tretji odlomek, ki razkrije skrivnost, ki je Jezusu še posebej pri srcu. Ta odlomek vedno prebudi v meni akutno domotožje. Med večerjo je bil med povabljenci tudi gost, ki je Jezusove besede zelo pozorno spremljal in ves navdušen vzkliknil: “Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu!” (Lk 14,15). Kar je rekel povabljenim in svojemu posebnemu gostu Jezusu ga je privedlo do tega, da si je začel v srcu predstavljati mesijansko gostijo. Bog ve, kaj se ga je pri Jezusu tako dotaknilo! Dejstvo je, da je Jezus na njegov vzklik odgovoril s priliko o gostiji, na katero se povabljenci niso odzvali, zato je dal gospodar povabiti vse reveže znotraj in zunaj mesta. S tem je pokazal, da so Izraelci in pogani povabljeni na Božjo gostijo. Razkril je Božjo skrivnost, ki omogoča dojeti prej izrečene besede, ko je rekel: “Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto…”, “Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne svojih prijateljev … povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.” Jezus upošteva načelo: “Kdor se povišuje bo ponižan in kdor se ponižuje bo povišan.” Midva se lahko vprašava v čem je torej prava vrednost ponižnosti? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to kar veličina lahko le sanja?

Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti kaj je v življenju zares v igri. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam povabilo v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar neskončno velik. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Bogom, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna.

Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v istem pomenu, čeprav besedilu manjka tisto, kar imajo nekateri grški rokopisi in hebrejsko besedilo tudi. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih kakor smo. Pokazal pa jo je v Jezusu. Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega usmiljenja, ne zaradi naših zaslug. Če midva še vedno trmasto vztrajava in delava razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujeva s posebnimi častmi, s tem kaževa, da še vedno nisva spoznala in okusila zaupnosti in domačnosti Božje ljubezni in lahko Božjo ponudbo celo zavrneva. Kdor še ne pozna domačnost in zaupnost Božje ljubezni, ne more reči, da je ponižen.

Zato naju današnje bogoslužje ne vabi naj prosiva, da bi se naučila ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi naju naj prosiva, da bi se naučila tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nama je dana v Jezusu, da bova zaničevala vsako drugo stvar ali našo človeško veličino. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da naju bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nama bo pri srcu veličina vseh. Kajti pravičen je tisti, ki je veseli darov, ki jih Bog daje vsem. Pravičen je tisti, ki se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike.

Avdio:

Pripravil: p. Viljem Lovše DJ