Razmišljanja Benedikta XVI. ob Jezusovem povabilu Petru: »Pasi moje ovce.«

VATIKAN (sobota, 21. avgust 2010, RV) - Cerkev danes obhaja god svetega papeža Pija X. Za njegov god je predviden evangeljski odlomek o srečanju med Petrom in Vstalim Kristusom na obali Tiberijskega jezera. Gospod je trikrat vprašal učenca, ali ga ljubi in mu tudi naročil naj pase njegove ovce. Benedikt XVI. se je večkrat ustavil ob tem odlomku. Prisluhnimo papeževim mislim o pastoralni oblasti, ki jo je Jezus zaupal Petru in njegovim namestnikom.

»Prosimo Gospoda naj nam da pastirja po svojem srcu, pastirja, ki nas bo vodil k spoznajnju Kristusa, njegove ljubezni in resničnega veselja«, te besede je 18. aprila 2005 izrekel kradinal Joseph Ratzinger. Kardinal dekan je namreč zvečer pred začetkom Konklav vodil sveto mašo 'Missa pro eligendo romano Pontifice. Naslednji dan je bil izvoljen za papeža in bil tako poklican pasti ovce, kakor pred dvatisoč leti Peter. To je naloga, ki presega človeške moči, zato je Benedikt XVI. prosil vernike naj molijo zanj, oni, ki so njemu zaupane Gospodove ovce.
»Molite zame, da se bom naučil vedno bolj ljubiti svojo čredo, vas, Sveta Cerkev, vsakega posebej in vse skupaj. Molite zame, da ne bom prestrašen bežal pred volkovi. Molimo drug za drugega.«

Pastirjevo poslanstvo, pravi papež, se mora poroditi iz ljubezni do Kristusa. Potrebno je torej hoditi za Gospodom, pustiti se mu voditi, vstopiti v njegovo razsežnost brezmejne ljubezni: »Vedno se spomnimo, da je za vsakega pastirja pogoj za njegovo službo, brezpogojna ljubezen do Kristusa. 'Simon Janezov sin, ali me ljubiš?' Naj Jezusovo vprašanje Petru vedno odmeva v našem srcu, dragi bratje in vsakič znova v ganjenosti prebudi odgovor: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« To je papež izrekel novim metropolitom na avdienci junija 2008.

»Da smo lahko pastirji po Božjem srcu, je potrebna globoka zakoreninjenost v prijateljstvu s Kristusom, ne samo razumska, ampak svobodna zakoreninjenost volje, jasna zavest poistovetenosti, ki smo jo prejeli pri posvečenju, brezpogojna razpoložljivost voditi zaupano čredo tja kamor Gospod hoče in ne tja, kamor se navidezno zdi, da je bolj primerno ali lažje.«
»Peter«, pravi papež, »sam po sebi ni bil skala, ampak slaboten in nestanoviten človek. Vendar pa je Gospod ravno iz njega hotel narediti skalo in pokazati, da ravno preko slabotnega človeka On ohranja Cerkev v edinosti.« Papež se ponovno vrača k Gospodovim besedam Petru: 'Pasi moje ovce': Od tega dne naprej je hodil Peter za Učiteljem z jasno zavestjo lastne krhkosti; toda ta zavest mu ni vzela poguma. Vedel je namreč, da se lahko zanese na navzočnost Vstalega Kristusa ob sebi.«