Zdi se, da Gospod mnogih naših vprašanj ne upošteva. V evangeliju sva brala: »Nekdo
ga je vprašal: Ali jih je malo, ki se bodo rešili?«. V Apd 1,6: »Gospod, ali boš v
tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« Ali pa: »Kdo je moj bližnji?« iz Lk 10,29
in Petrovo vprašanje Jezusu v Jn 21,21: »Gospod, kaj pa on?«. Dejstvo je, da pogosto
postavljamo nekoristna, zavajajoča in goljufiva vprašanja. Gospod na vsakega ne odgovarja.
A je vedno pripravljen, da nas privede nazaj k resnici srca, svojega nauka ali preprosto
k resnici.
Če Jezus ne odgovarja na naša slabo zastavljena vprašanja, tudi
mi ne smemo na podlagi teh slabo zastavljenih vprašanj poskušati, da bi doumeli njegove
odgovore. Za izhodišče vzemiva zadnji stavek evangelija: »Glejte, so zadnji, ki
bodo prvi in prvi, ki bodo zadnji«. Ne misli na tistih nekaj malo ali veliko, ki bodo
rešeni. Niti ne poskuša povedati, kateri imajo prednost. Jezus hoče povedati, da Bog
ponuja svoje odrešenje vsem brez razlike. Prav vsi in vsak človek je deležen njegove
ponudbe. Gorje tistemu, ki misli, da ima zaradi tega posebne pravice. Ne bodo mu priznane.
V
prvem planu, na začetku in na koncu naše zgodovine, pred menoj in pred vsemi, sedaj
in vedno, se nahaja brezmejna Božja dobrohotna ljubezen, ki hoče da bi bil vsakdo
in vsi odrešeni. Kdor samega sebe gradi na drugačnih temeljih se je že obsodil. Prej
omenjeni izraz lažje razumeva, če ga poveževa z Jezusovim prvim odgovorom: »Prizadevajte
si vstopiti skozi ozka vrata!« Nekoristno je raziskovati kolikšno je število izvoljenih.
Kajti z ničemer si ne moremo pridobiti posebnih pravic ali privilegijev. Edino kar
morava vedeti, je kje je potrebno iti in kako doseči odrešenje.
V Jezusovem
odgovoru morava upoštevati dva vidika: gibanje in prehod. Izraz »prizadevajte si!«
namiguje na to kar bo sv. Pavel imenoval boj vere, cerkveni očetje pa »duhovni boj«,
»boj duha«. Brez omenjene notranje napetosti ne pridemo nikamor in ni mogoče ničesar
dovršiti in izpolniti. Za kakšno dovršitev ali izpolnitev pa v resnici gre? Gre za
tvoje in moje rojstvo od zgoraj v moči Sv. Duha. Gre za rojstvo v Sv. Duhu do te
mere, da lahko skupaj s sv. Pavlom vzklikneva: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne
živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri
v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). To je rojstvo
za Božje kraljestvo, ki ga je Jezus opisal kakor gostijo in s tem poudaril skrivnost
polnosti in domačnosti v ljubezni, ki je osvojila srce. Jezusova prispodoba ne kaže
na to, kar se bo uresničilo ob koncu časov, ampak kaže, da je cilj časov prišel obiskat
človeška srca, da bi jim dal okusiti lepoto Božjih skrivnosti.
Drugi vidik
je prehod, ki ga evangelij imenuje ozka vrata. Dostop do Božjega kraljestva je mogoč
le skozi ozka vrata. Ta ozka vrata je sam Jezus Kristus. Skozi njega moramo iti. Ozka
so zato, ker jih je odprl Bog in ne mi. Ozka so zato, ker izražajo modrost, ki prihaja
od zgoraj in je nasprotna modrosti sveta s katero smo prežeti mi. Ozka zato, ker Jezus
razodeva Božje čutenje, ki je nasprotno čutenju našega mesa. A ta ožina je prehod
v življenje. Podobna poti dojenčka v ta svet. V Jezusu se znova rodimo. Šele v njem
in z njim odkrijemo svoje resnično bitje v obilju življenja po katerem brezmejno hrepenimo.
O
kraju prehoda prikrito spregovori tudi prerok Izaija: »Jaz bom njihova dejanja in
njihove misli… Jaz bom motiviral njihova dejanja in njihove misli«. Ko bo Bog postal
vir vsakega našega dejanja in vsake misli, bomo prešli skozi ozka vrata, ki vodijo
v kraljestvo življenja. Kar se tiče našega zunanjega človeka, pa prerok Izaija
opiše ozka vrata takole: »Na koga se bom ozrl? Na ponižnega in tistega, ki ima skesano
srce in se boji moje besede« (Iz 66,2). Izbrati ponižnost in skesano srce, pomeni
izbrati Gospoda Jezusa, ki sam o sebi pravi takole: »Pridite k meni vsi, ki se trudite
in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Vzemite nase moj jarem
in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste počitek svojim
dušam« (Mt 11,28-29).