Papež v nedeljski homiliji nakazal, kako ob verski resnici Marijinega Vnebozvetja odkrivati skrivnost in pomen našega bivanja

CASTEL GANDOLFO torek, 17. avgust 2010, RV) - Papež Benedikt XVI. je včerajšnji homiliji na praznik Marijinega Vnebozetja razložil vsebino in pomen verske resnice o Marijinem Vnebovzetju.V prvem delu pridige je papež razložil skrivnost življenja, smrti, vstajenja in večnega življenja ob zgledu Nje, ki je za svojim Sinom prva vstopila v Njegovo slavo z besedami:
Dragi bratje in sestre,
Danes Cerkev obhaja najpomembnejši Marijin praznik v liturgičnem letu: Marijino Vnebovzetje. Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, torej v slavo večnega življenja, v polno in popolno občestvo z Bogom.

Letos mineva 60 let, odkar je častitljivi papež Pij XII., 1. novembra 1950, slovesno razglasil to dogmo. Želim prebrati, čeprav je malo zapletena, formulacijo dogme:
»Na ta način je vzvišena Božja Mati, nedoumljivo združena z Jezusom Kristusom od vekomaj z eno samo odločitvijo vnaprejšnje izvolitve, Brezmadežna ob svojem spočetju, čista Devica v svojem božjem materinstvu, velikodušna spremljevalka svojega Božjega Odrešenika, ki je prispela do konca z zmago na grehom in njegovimi posledicami in kot krono vseh posebnih časti dosegla, da je bila obvarovana trohnjenja v grobu in premagala smrt, kot njen Sin, bila vzeta z dušo in telesom v slavo Nebes, kjer sije kot Kraljica na desnici svojega Sina, večnega nesmrtnega Kralja«.

To je torej jedro naše vere v Vnebovzetje: mi verujemo, da je Marija, kakor Kristus njen Sin, že premagala smrt in slavi zmago v nebeški slavi s polnostjo svojega bitja 'z dušo in telesom'.

Sveti Pavel nam v današnjem drugem berilu pomaga osvetliti to skrivnost, tako da začne z osrednjim dejstvom človeške zgodovine in naše vere: z dejstvom vstalega Kristusa, ki je 'prvenec tistih, ki so umrli'. Potopljeni v njegovo velikonočno skrivnost, smo postali deležni njegove zmage nad grehom in smrtjo. Tukaj je ta presenetljiva skrivnost in temeljna resničnost za vso človeško dogajanje. Sveti Pavel pravi, da smo bili vsi utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, saj imamo vsi isto človeško dediščino, v kateri je trpljenje, smrt in greh. Toda k temu Pavel doda, da lahko mi vsi vidimo in živimo vsak dan nekaj novega: da nimamo samo te dediščine človeškega bitja, začenši z Adamom, ampak da smo utelešeni tudi v novega človeka, v vstalega Kristusa in tako je po Njem življenje vstajenja že navzoče v nas. Torej to prvo, biološko utelešenje je utelešenje v smrt, ki poraja smrt. Drugo, novo življenje, ki nam je bilo podarjeno pri krstu, pa je utelešenje, ki daje življenje. Ponovno bom navedel besede svetega Pavla iz današnjega drugega berila: »kakor smo namreč utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, tako smo bili utelešeni v Kristusa, novega človeka. Prvo utelešenje v Adama poraja smrt, drugo v Kristusa pa je utelešenje, ki daje življenje. Apostol namreč piše: »Ker je namreč po enem človeku smrt, je po enem človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki so Kristusovi, ob njegovem prihodu. Nato bo dovršitev…(1Kor 15, 21-24).

Sedaj to, kar sveti Pavel trdi za vse ljudi, Cerkev po svojem nezmotljivem učiteljstvu pravi za Marijo v točno določenem načinu in smislu: Božja Mati je bila tako močno vključena v Kristusovo skrivnost, da je bila tudi vsa deležna vstajenja svojega Sina ob koncu svojega zemeljskega življenja.. Ona že živi to, kar mi pričakujemo ob koncu časov, ko bo uničen še »zadnji sovražnik« - smrt, ona že živi to, kar mi izpovedujemo v Veroizpovedi: »Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku«.

Lahko se vprašamo, kje je izvor te zmage nad smrtjo, katere je bila Marija že v naprej deležna? Izvor tega je v veri Device iz Nazareta, kakor je zapisano v tem v evangeljskem odlomuku, ki smo ga slišali. Njena vera, ki se izrazila v popolni poslušnosti Božji Besedi in v popolni predanosti Božji pobudi ter delovanju, kakor ji je oznanil Nadangel. Vera je torej Marijina veličina, kakor je ob tem vsa vesela vzkliknila Elizabeta. Marija je blagoslovljena med ženami in blagoslovljen je sad njenega telesa, ker je Gospodova mati, ker veruje in živi na edinstven način prvi blagor, blagor vere. Elizabeta vsa vesela to izpove, saj se je tudi dete od radosti zganilo v njenem telesu: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Dragi prijatelji, danes se ne bomo omejili na občudovanje Marije v njeni slavi, kot neke osebe, ki je lahko tako daleč od nas! Ne! Istočasno smo poklicani gledati, kaj je Gospod v svoji ljubezni želel tudi za nas, za našo končno usodo, to je, živeti v veri popolno občestvo ljubezni z Njim in tako res živeti za vedno.

Prav zaradi tega bi se rad ustavil ob vidiku dogme, ko govori, da je bila Marija vzeta v nebeško slavo. Danes vsi dobro vemo, da z besedo 'nebo' ne mislimo na kakšen točno določen kraj v vesolju, na kakšno zvezdo ali kaj podobnega, ne. Mislimo na nekaj veliko večjega, na nekaj, kar je težko definirati z našimi človeškimi pojmi. Z besedo 'nebo' želimo zatrditi da nas Bog, ki je postal naš bližnji, ne bo zapustil niti v smrti niti onkraj smrti, temveč ima pripravljen prostor za nas in nam bo podaril večnost, kajti v Bogu je prostor za nas. Da bi lažje razumeli to resničnost, se zazrimo v naše življenje.Vsi imamo ozkušnjo, da oseba, ko umre, na nek način še obstaja v spominu in srcu tistih, ki so jo poznali in imeli radi. Lahko rečemo, da v njih živi del te osebe, vendar je kot senca, kajti tudi to njeno bivanje v njenih dragih je namenjeno k temu, da mine. Bog pa nasprotno nikoli ne mine in mi vsi obstajamo v moči njegove večne ljubezni. Obstajamo zato, ker nas On ljubi, ker si nas je zamislil in poklical v življenje. Obstajamo v Božjih mislih in v njegovi ljubezni. V njem obstajamo v vsej naši resničnosti, ne samo z našo senco. Naša vedrina, naše upanje, naš mir izhajajo ravno iz tega. V Njegovi ljubezni ne preživi samo senca nas samih, temveč smo v Njem v njegovi stvariteljski ljubezni ohranjeni za večno z vsem našim življenjem, z vsem našim bitjem.

Njegova ljubezen namreč premaga smrt in nam podarja večnost in to ljubezen imenujemo 'nebo'. Bog je tako velik, da ima prostor tudi za nas. Jezus, Bog in človek je za nas zagotovilo, da biti-človek in biti-Bog lahko obstajata in živita večno eden v drugem. To pa pomeni, da od nas ne bo nadaljeval z bivanjem samo del, če tako rečemo, ki bo iztrgan propadanju, temveč pomeni, da Bog pozna in ljubi celotnega človeka, vse to, kar mi smo. In Bog v svoji večnosti sprejema to, kar sedaj v našem življenju, ki je sestavljeno iz trpljenja in ljubezni, upanja, veselja in žalosti, raste in nastaja.

Ves človek, vse njegovo življenje, sprejeto od Boga in od njega očiščeno, bo prejelo večno življenje. Dragi prijatelji! Mislim, da je to takšna resnica, ki nas mora napolniti z globokim veseljem. Krščanstvo ne oznanja nekega odrešenja duše v nekem nedoločenem onostranstvu, v katerem bo vse to, kar nam je bilo na tem svetu dragoceno in kar smo imeli radi, zbrisano, temveč obljublja večno življenje, življenje v prihodnjem veku. Nič od tega, kar nam je bilo dragoceno, kar smo imeli radi ne bo izničeno, ampak bo našlo polnost v Bogu. Vsi lasje na naši glavi so prešteti, je nekega dne rekel Jezus. Dokončni svet bo dopolnitev tudi te zemlje, kakor pravi apostol Pavel: »da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok«. Tako lahko razumemo, kako nam krščanstvo daje trdno upanje v svetlo prihodnjost in odpira pot v uresničitev te prihodnjosti. Mi kristjani smo poklicani, da gradimo ta novi svet, da delamo, dokler nekoč ne postane Božji svet, svet, v katerem bo preživelo vse to, kar bomo ustvarili. V Mariji, ki je vzeta v nebo in je v polnosti deležna Kristusovega vstajenja, zremo uresničitev človeškega bitja kot je v Božjem svetu.

Prosimo Gospoda, naj nam pomaga razumeti, kako dragoceno je vse naše življenje v njegovih očeh, naj okrepi našo vero v večno življenje, da bomo postali ljudje upanja, ki ustvarjajo svet odprt za Boga, ljudje polni veselja, ki zmorejo zaznati lepoto prihodnjega sveta sredi skrbi vsakdanjega življenja in da bi to gotovost živeli, vanjo verovali in upali.