»Cerkev je Cerkev mučencev in vstajenja,« je dejal antiohijski patriarh Gregorius III. Laham

VATIKAN (sobota, 14. avgust 2010, RV) – »Ne smemo spregledati dejstva, da je Cerkev Cerkev mučencev in vstajenja,« je dejal grško-melkitski patriarh v Antiohiji Gregorius III. Laham. »Tudi vsi apostoli so bili mučenci. Jezus pa vztrajno ponavlja: ˝Ne bojte se.˝ Našemu ljudstvu moramo dati pogum in optimizem. K oblikovanju takšnega ozračja pa lahko na poseben način prispeva oktobrska sinoda,« je antiohijski patriarh zatrdil za vatikanski časopis L'Osservatore Romano, misleč pri tem na posebno škofovsko sinodo za Bližnji vzhod, ki bo od 10. do 24. oktobra potekala v Vatikanu. Izpostavil je, da se posamezne Cerkve na Bližnjem vzhodu morajo spoprijemati z enakimi ovirami kot prvi evangelizatorji, vključno z mučeništvom, pri čemer je kot nedavni primer navedel umor apostolskega vikarja v Anatoliji Luigia Padoveseja, do katerega je prišlo 3. junija v Turčiji. Patriarh Gregorius III. Laham je zato vse katoličane in škofe pozval, da stopijo skupaj, kajti le edinost lahko tej skupnosti da moč za nadaljnje pričevanje. Prihodnjo škofovsko sinodo za Bližnji vzhod je označil kot priložnost za oblikovanje skupne poti.

Patriarh Gregorius III. Laham je kot najnujnejše izzive, s katerimi se mora spoprijeti Bližnji vzhod, navedel predvsem problem izseljevanja kristjanov, ohranjanje njihove nepretrgane prisotnosti na tem območju in mirno sobivanje z islamom, kar je nakazano tudi v delovnem dokumentu za sinodo, ki ga je papež Benedikt XVI. izročil škofom in patriarhom na Bližnjem vzhodu, med svojim junijskim obiskom Cipra. »K vsemu temu moramo pristopiti skupaj, kristjani in muslimani, da bi se varovale in branile skupne vrednote vseh verujočih, je zatrdil patriarh.« Kar pa je po njegovih besedah najnujnejše, je rešitev izraelsko-palestinskega konflikta, ki je glavni razlog problemov, napadov in nevarnosti, ki ogrožajo prisotnost kristjanov na Bližnjem vzhodu.

»Teme, ki jih za oktobrsko zasedanje sinode predlaga delovni dokument, za Cerkve na Bližnjem vzhodu ne predstavljajo neke novosti,« je dejal patriarh Gregorius III. Laham. Gre za tematike, ki so obravnavane v dokumentih sveta katoliških patriarhov na Vzhodu v 90. letih prejšnjega stoletja in o katerih se je razpravljalo tudi na prvem kongresu patriarhov in škofov Bližjega vzhoda, maja 1999 v Libanonu, na katerem se je zbralo 260 članov. Kot je zatrdil patriarh, so teme prihodnje škofovske sinode že vsebina stalne pastoralne dejavnosti. Kljub temu pa meni, da je sinoda lahko priložnost za novo izpraševanje vesti in nov pristop k že znanim temam. Prav tako pa je sinoda lahko način, da se verniki Cerkva na Bližnjem vzhodu zavejo svojega poslanstva in svoje vloge v arabskem in muslimanskem svetu ter se jih spodbudi, da ostanejo na tem območju. Po patriarhovem prepričanju pa je še posebej treba okrepiti sodelovanje med katoličani, nato pa z vsemi kristjani, predvsem na področju pastorale mladih, družine in duhovnih poklicev. Izpostavil je tudi potrebo po skupnem praznovanju velike noči, in sicer po julijanskem koledarju, kot je to že v Egiptu, Jordaniji, na palestinskih območjih in po nekaterih vaseh v Galileji, Siriji in Libanonu.