Papeževe besede ob godu Maksimilijana Kolbeja: »Zaupanje v Marijo je vir poguma in
vedrine.«
VATIKAN (sobota, 14. avgust 2010, RV) - Dan pred praznikom Marije Vnebovzete obhaja
Cerkev god sv. Maksimilijana Kolbeja poljskega duhovnika iz reda manjših bratov, ki
je umirajoč v taborišču v Auschwitz, izročil svoje življenje v Marijine roke. »Nikoli
ni izgubil upanja izpred oči, čeprav je šel skozi temačen čas taborišča« je papež
Benedikt XVI. prejšnjo nedeljo med molitvijo Angelovega češčenja spomnil na patra
Maksimilijana Kolbeja, ki je bil zaljubljen v Marijo, popolnoma njej izročen, tudi
v smrtni uri: »«Zdrava Marija!', je bil zadnji vklik na ustnicah svetega Maksimilijana
Marija Kolbeja, medtem ko je iztegnil roko njemu, ki mu je vbrizgal smrtonosni fenol.
Ganljivo je ugotavljati, kako je ponižno in zaupljivo zatekanje k Mariji vedno vir
poguma in vedrine«, je dejal papež med splošno avdienco avgusta leta 2008.
Zdi
se, da je življenje Maksimilijana Kolbeja kot tudi mnogih drugih mučencev, zmaga moči
zla. »Na prvi pogled bi lahko imeli njihovo bivanje za poraz, vendar ravno v njihovem
mučeništvu zasveti Ljubezen, ki premaga temine sebičnosti in sovraštva. Svetemu Maksimilijanu
Kolbeju pripisujejo sledeče besede, ki jih naj bi izrekel med najhujšim nacističnim
preganjanjem: 'Sovraštvo nikakor ni ustvarjalna moč, to je samo ljubezen.'«
Pater
Kolbe je dal svoje življenje iz ljubezni, kakor pravi evangeljski odlomek o Jezusovi
novi zapovedi ljubezni za današnji god: ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil'.
Jezus je vir in model vsake resnične, brezmejne ljubezni.
»Te Jezusove besede
'kakor sem vas jaz ljubil', nas vabijo in hkrati vnemirjajo; so namreč kristološki
cilj, ki se nam zdi nedosegljiv, hkrati pa nas spodbujajo, da ne obupamo nad tem,
kaj vse bi še lahko storili.«
Benedikt XVI. je med zgodovinskim obiskom koncentracijskega
taborišča Auschwitz spomnil na številne pričevalce za resnico in dobroto, ki so umrli
v tem taborišču: »Oni presunejo naš spomin, presunejo naše srce. V nas ne želijo
prebuditi sovraštva: nasprotno pokažejo nam, kako strašna dejanja počne sovraštvo.
Ti pričevalci želijo pripeljati razum do tega, da prepozna zlo kot zlo in ga zavrže,
v nas želijo prebuditi pogum za dobro, za odpor proti zlu. Želijo nas pripeljati do
občutij izraženih z besedami, ki jih je Sofoklej položil v Antigonina usta pred grozo,
ki jo je obdajala: 'Tukaj sem, pa ne zato, da bi skupaj sovražili, ampak da bi skupaj
ljubili'«