Kardinal Hummes daroval sveto mašo v prvem samostanu sv. Klare v Assisiju

ASSISI (sreda, 11. avgust 2010, RV) – Na današnji praznik sv. Klare Asiške je prefekt Kongregacije za duhovščino kardinal Claudio Hummes daroval sveto mašo v prvem samostanu sv. Klare v Assisiju. V homiliji je spregovoril o življenju sv. Klare, ki se je z radikalno odločitvijo za evangelijsko življenja leta 1211 pridružila sv. Frančišku. Klara je po Frančiškovem vzoru razvila svoj program evangelijskega življenja in izbrala samostansko življenje v klavzuri. Jedro njene izbire je bilo enako Frančiškovi izbiri, to je radikalno slediti Jezusa v evangelijih, križanega, ubogega in ponižnega. Tako Klara kot Frančišek sta izbrala življenje radikalne revščine znotraj skupnosti: Frančišek v življenju popotnika, brez česarkoli in s svojim brati, Klara pa s svojimi sestrami, brez kakršnekoli lastnine, znotraj samostanskih zidov, je dejal kardinal Hummes. Za Klaro in Frančiška je revščina bila predvsem radikalna oblika ljubezni in sledenja Jezusa. Šlo je za revščino, ki se je v Jezusu razodevala predvsem kot velika skrivnost kènosis, skrivnost ponižanja Božjega Sina v njegovi utelešenosti, trpljenju in smrti na križu.


Po kardinalovih besedah se v očeh današnje družbe, ki veliko da na denar in moč, taka revščina lahko kaže kot ovira in nesreča. Pri Klari in Frančišku pa se je pokazala kot pot notranje svobode, slavljenja Boga in ljubečega služenja drugim. Ne posedovati lastnino, ampak samo uporabljati stvari, nas zares osvobodi neobrzdanega iskanja materialnega bogastva, pogosto na škodo drugih, ki nimajo niti najnujnejšega za spodobno življenje, je dejal kardinal. Cerkev priznava pravico do zasebne lastnine, je nadaljeval prefekt kongregacije, vendar ne kot absolutno pravico, temveč kot podrejeno skupnemu dobremu, podrejena načelu, da so zemeljske dobrine namenjene vsem. Klara in Frančišek pa sta se odpovedalo vsakršni pravici do lastnine in pristala le na uporabo stvari. Njuna radikalna revščina je tako postala preroško znamenje svobodnejšega, pravičnejšega in bolj bratskega sveta. Revščina pa je pomenila tudi počastit Boga, saj gre za priznanje, da vse pripada Bogu in ne nam. Priznati Boga kot Gospodarja vsega ustvarjenega, je čaščenje in slavljenje, je dejal Hummes in nadaljeval, da s tem, ko ne postanemo lastniki, lažje premišljujemo o Bogu v stvarstvu. Zato se je Frančišek tudi čutil brat vsemu stvarstvu. Hkrati pa nas izbira revščine, ki se živi svobodno, dela zmožne, da z najbolj revnimi delimo stvari, ki so nam bile podarjene. Približa nas revnim in naredi dejavne v boju za družbeno pravičnost in enako porazdelitev zemeljskih dobrin med vsemi ljudmi in narodi, je še dejal kardinal Hummes.