100 let od odloka papeža Pija X. Quam Singulari o zgodnjem prejemanju svetega obhajila

VATIKAN (nedelja, 8. avgust 2010, RV) - Ni bilo več potrebno vedeti ves katekizem, dovolj je bilo doseči leta razsodnosti, ko so otroci že zmogli razločevati da hostija ni navaden kruh ampak Kristusovo telo. Danes je torej 100 let, ko je sveti Pij X. izdal odlok »Quam singulari Christus amore«, s katerim je dovolil otrokom starim 7 let, da lahko pristopijo prvemu svetemu obhajilu.


To je ena od številnih reform značilnih za časa papeževanja Pija X od 1903 do 1914 ( z imenom Jožef Melhior Sarto, doma iz Rieseja v pokrajini Treviso v Benečiji) in do sedaj zadnjega papeža, ki je bil razglašen za svetega. Do tega odloka so lahko pristopili k prvemu svetemu obhajilu mladostniki stari med dvanajst in štirinajst let.


»Občutno znižati mejo starosti za prejem prvega svetega obhajila«, razlaga predsednik združenja Sarto Luka Baggio, je gotovo eno od najpomembnejših dejanj Pija X. Še danes ga ravno zaradi te svoje pobude, kakor zaradi podobne o pogostem prejemanju svetega obhajila, imenujejo Papež Evharistije. Če večji del kristjanov ni takoj razumel pomen reform, kot je prenova rimske kurije oziroma vodsta Cerkve, ureditev zakonika cerkvenega prava, pa so takoj brez dvoma razumeli reformo o prvem svetem obhajilu.


Na to pomembno stoletnico je opozorila tudi Beneška škofovska konferenca 1. junija letos s pastoralnim pismom o primerni starosti za prijem prvega svetega obhajila. Ta obletnica je priložnost, da se spomnimo papeža sv. Pija X. benečana, ki je bil dober človek, hkrati pa trden in odločen izpeljati prenovo cerkvenega življenja in da si prikličemo odločilen pomen za uvajanje otrok v krščanstvo, posebno v današnjem času, ko opažamo pospešen razvoj sekularizacije in verske indiferentonsti.


Nadalje so nas škofje v pismu povabili, da smo nenehno pozorni, da omogočimo otrokom krščansko vzgojo, vse od najrosnejših let njihovega življenja, da vodimo otroke po poti postopnega spoznavanja Jezusa in k vedno bolj živi povezanosti z njim tako, da jim omogočimo jasno in veselo izkušnjo krščanskega življenja znotraj naših cerkvenih skupnosti. Višek otrokove povezanosti s Kristusom se uresničuje ob zakramentalnem srečevanju z njim v Evharistiji, zato je uvajanje otrok v Evharistijo veliko bolj pomembno kot pripravljati jih na prvo sveto obhajilo. Uvesti jih v krščansko in cerkveno življenje, pomeni začnejo hraniti svoje krščansko življenje z držami, ki so značilne z liturgično življenje in se izražajo v evharistiji: bratsko spejemanje, poslušanje Božje besede, izpoved vere, darovanje samega sebe, razpoložljivost za služenje. Pri uvajanju otrok v krščansko in cerkveno življenje pa je najpomembnejša dejavna udeležba staršev, nadalje družine, ter organska zavzetost vse župnijske skupnosti.


Prakso uvajanja otrok moramo soočiti s časi, ki se spreminjajo, pa tudi z možmi in ženami, ki jih srečujemo. Sveti Pij X. nas spominja, da mora pri vseh metodah in pripravah ostati v ospredju temeljni namen našega vzgojnega prizadevanja: postavljati v ospredje srečanje z Božjo ljubeznijo, ki se je razodela v križanem in vstalem Kristusu, ki je postal za nas kruh življenja v Evharistiji, da bi postali deležni življenja vstalega Gospoda, ki prenavlja vse naše življenje in nas nareja za prepričljive priče Božje ljubezni v svetu.