Duhovna misel za 19. navadno nedeljo: Jezusov poziv k čuječnosti
Jezus naju s pomočjo prilik spodbuja k čuječnosti in skrbnosti. S tem nama pove veliko
več kot sva pa ti in jaz pripravljena verjeti. Dobrine so začasne in nestalne. Takšno
je tudi naše življenje. Začasno in nestalno. Ali torej biti čuječ in buden pomeni,
da svoje in naše začasnosti in nestalnosti nikdar ne izgubim iz zavesti? Ali pa čuječnost
pomeni s strahom pričakovati prihod gospodarja, ki bo vsekakor prišel in bo svoje
služabnike glede na njihovo vedenje nagradil ali kaznoval? V obeh omenjenih primerih
ni ničesar evangeljskega.
Evangeljska čuječnost je povezana z nečem drugim.
Temelji na izkustvu vere. Temelji na življenju iz Božje obljube, ki se je dotaknila
srca. Ni na prvem mestu napor čuječnosti, ampak zaznavanje, da je Bog zvest svoji
zavezi z vsakim izmed nas.
Zato ni slučaj, da se bogoslužje začenja z naslednjim
vstopnim spevom: »Gospod, bodi zvest svoji zavezi, ne pozabi na življenje svojih ubogih.
Dvigni se Gospod, brani svojo stvar, ne pozabi prošenj tistih, ki te kličejo«. Čuječnost
je mogoča samo zaradi Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Ti in jaz sva lahko
čuječa zato, ker nama je Bog blizu. V Jezusu se je Božje bližina do tebe in mene dopolnila
in se nenehno dopolnjuje. On nama daje čutiti Božjo brezpogojno zavezo. V Njegovi
bližini je vir moči za najino čuječnost. On postane zaklad tvojega in mojega srca.
V njem se osredotočijo Božje obljube in naša hrepenenja. Čuječnost je napor in prizadevanje,
da se srce ne oddalji od resnice, ki jo zaznavava.
Jezus čuječnost ponazori
v evangeljski priliki o pričakovanju gospodarja, ki se vrača s svatbe in svojim strežnikom
postreže. Podoba ni prav nič običajna. Na zemlji namreč ne obstaja gospodar, ki bi
stregel svojim služabnikom. Očitno je, da Jezus s priliko namiguje na svoje umivanje
nog učencem med zadnjo večerjo. Spomni naju na še eno vrstico in Janezovega evangelija:
»Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu
in prebivala pri njem« (Jn 14,23). Isto resnico izraža tudi prva vrstica evangelija,
ki ga beremo: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo«.
Tudi berilo iz knjige Modrosti, ki govori o prenovi Izraelskega ljudstva po izhodu
iz Egipta, omenja isto resnico: »Za tisto noč so naši očaki izvedeli vnaprej, da
bi zanesljivo vedeli, katerim prisegam so verjeli, in bi tako postali pogumni«. Vera
postane »ognjeni steber, ki naj bi bil za vodnika na potovanju v neznano«. To je popotovanje
tvojega in mojega življenja. Vera na tem popotovanju je v zaznavanju dejstva, da je
naš Oče sklenil, da nam da samega sebe in vse. Oče nama želi absolutno dobro. To je
pokazal v Jezusu. Zato sva midva lahko čuječa in imava moč za vsak apostolski napor.
Za vsak napor ljubezni. Če nisva nikdar začutila Božje dobrohotnosti do sebe in drugih
se ne bova mogla nikakor osvoboditi skrbi in beganja za dobrinami, ki jih potrebujeva
za življenje. Svojega nestalnega življenja nikakor ne bova mogla z gotovostjo živeti.
Če nisva zaznala Božje absolutne dobrohotnosti do sebe in drugih, se ne bova mogla
upreti uporabi bratov in sester za lastne egoistične namene s katerimi hočeva zapolniti
praznino nestalnosti, ki naju razjeda. Zato vse sveto pismo in celotno izročilo cerkve
ves čas kliče, ne pozabite, bodite pozorni, bodite budni, čujte.
V tem duhu
dobi svoj poseben pomen še ena podrobnost iz evangelija. Zdi se, da se vse prilike
o čuječnosti nanašajo na poslednje čase, ko se bo gospodar vrnil in noben izgovor
ne bo več pomagal. V resnici pa ne gre za čas. Ne gre za večni čas po tem zgodovinskem
času. Prilika govori o razsežnosti večnega časa, ki gre skozi nas zgodovinski čas
in ga lahko živiva že danes. To pomeni, da je gospodar, ki prihaja podoba razodetja,
ki se zate in zame uresničuje v tem trenutku, ko se sredi vsakdanjega življenja odpreva
skrivnosti Božjega kraljestva. Ne gre za to, da si danes z določenim načinom življenja
tukaj zasluživa, da bova šla jutri tja gor. Božje kraljestvo je že tu. Lahko se razodene
v vsakem trenutku našega vsakdanjega življenja. To nama želi Jezus povedati s tem,
ko pravi da gospodar streže svojim služabnikom. On se vsak hip lahko razodene tvojemu
ali mojemu srcu in nama pokaže Božjo absolutno dobrohotnost do slehernega človeka
vseh časov. Če mu dovoliva to že danes in tukaj korenito spremeni horizont najinega
življenja. Postajava sposobna skupnosti.