PRIDIGA (sobota, 17. julij 2010, RV) - Danes ti za izhodišče razumevanja Božje besede
predlagam Pavlove besede Kološanom: »po načrtu, ki mi ga je Bog določil, da izpolnim
Božjo besedo”, namreč “Kristusa v vas”. Cilj vsakega oznanjevalca in vsake cerkvene
službe in njenega poslanstva je samo eden: “da bi vsakega napravili popolnega v Kristusu”
(Kol 1,28). Evangelij in prvo berilo nama govorita o skrbi. V prvem berilu Abraham
v skrbi priteče naproti trem možem, ki pridejo na obisk, pohiti s pripravo obeda zanje.
Steče k živini in vzame mlado tele, ki ga hlapec hitro pripravi. Tudi Marto v evangeliju
žene skrb in želi častnemu gostu Jezusu postreči na najboljši način. Tudi njena sestra
Marija ima skrb, a jo izraža na drugačen način. Z očmi in ušesi se vsa posveti gostu.
Z vso skrbjo izbere njega. Vsi cerkveni očetje se strinjajo, da med Marto in Marijo
ni nasprotja. Kako pa naj midva razumeva Jezusove besede Marti? Ali ne zvenijo kot
očitek? Nekateri očetje pravijo, da ni očitek Marti, ampak pohvala Mariji. Jezus te
besede izreče zato, da bi pomagal Martinemu srcu. Marta se je pustila zasuti mnogim
stvarem, ki bi jih bilo potrebno postoriti za dostojen sprejem častnega gosta, a potrebno
je le eno. Morda Jezusovo misel lahko takole izraziva: Draga Marta, ti ki strežeš
meni in mojim prijateljem, ne pusti svojega srca v stvareh s katerimi mi strežeš,
ampak bodi v srcu ves čas tesno združena z menoj. Ti, ki daješ jesti meni in mojim
prijateljem, ne pozabi, da resnično hrano prejemaš od mene. Spomni se kako je Samarijanka
ob vodnjaku odkrila, da mora ona mene prositi, naj ji dam žive vode. Ti, ki sedaj
meni in mojim prijateljem tako skrbno strežeš, ne pozabi, da boš v Božjem kraljestvu
sedela za mizo z Bogom, jaz pa ti bom stregel. Verjetno se strinjaš z menoj, draga
poslušalka, ali dragi poslušalec, da ima gostoljubnost dva vidika: skrbno strežbo
in domačnost ali zaupnost z gostom. Od obeh je boljši del zagotovo domačnost z gostom.
Cilj skrbne strežbe in moč za skrbnost je zagotovo domač in zaupen odnos z gostom.
Skrbna strežba to domačnost le na konkreten način izrazi in pokaže. Vse je usmerjeno
v domačnost. Midva pa se na tej točki lahko vprašava: ali sem lahko deležen domačnosti
in zaupnosti, ne da bi prej pokazal konkretno skrb? Ali ne bi bilo zahtevanje domačnosti
brez izkazovanja skrbi zgolj domišljavost, egoizem in iskanje privilegija? Ali imam
res tako goreče in iskreno srce, da bi bilo sposobno domačnosti z Bogom, ne da bi
popustilo moji lenobi, abstraktnosti ali sanjarijam? Marta in Marija sta kot sestri
simbol vse cerkve v kateri so različni darovi in karizme. Marija je Marti lahko hvaležna,
da sme sedeti ob Gospodovih nogah, saj Marta skrbi, da mu je kot gostu dostojno in
spoštljivo postreženo. Marta je lahko Mariji hvaležna, da Jezus kot gost ni sam, medtem
ko ona pripravlja stvari s katerimi mu bo postregla. Čeprav so Cerkvene službe
različne pa v vseh okoliščinah, vedno in za vse velja, da je le eno potrebno. V pripovedi
iz Apostolskih del so se apostoli odločili¸ da se bodo posvetili službi besede in
ostalim prepustili strežbo pri mizi. S tem seveda niso rekli, da bodo rajši opravljali
vlogo Marije kakor Marte. Če tako razumeva potem se grdo motiva. Mučenec Štefan je
dobro pokazal in izpričal kaj je edino potrebno: v srcu je gledal Gospoda. To je edino
potrebno. Gledati Jezusa ni ena izmed mnogih služb ali opravil. Je drugačne narave.
Če imava edino potrebno, potem je vsako najino opravilo in služba plodno in obrodi
sadove. Plodno pomeni, da v srcu drugega obrodi domačnost in zaupnost z Bogom. Sad
dobrega delovanja torej ni samo krepost, ampak gledanje Gospoda. Dobro delovanje odpre
oči srca, da drugi spoznajo Gospoda. Odpre nas v zaupno povezanost z Bogom, ki resnično
okrepča najini srci. Ko je najino srce okrepljeno in zaupa, tedaj v službi soljudem,
bratom in sestram, kažemo kako dober je Gospod in kako nekaj res dragocenega je, če
v srcu zaupamo njemu, ga poznamo, smo z njim domači in računamo nanj. V resnici je
smisel same skrbnosti pri služenju prav v tem, da drugim ljudem omogočiva, da zahrepenijo
po zaupnem odnosu z Bogom v Jezusu Kristusu. To je edini pravi cilj in razlog vsake
cerkvene službe, morda pa tudi najine službe in delovanja. Midva bova verjetno
še naprej zaposlena s številnimi stvarmi in opravili. A pri vsem tem naj za naju velja
kar pravi psalm 27,4: »Za eno prosim Gospoda, to skušam doseči: da bi prebival v Godpodovi
hiši vse dni svojega življenja, da bi zrl Gospodovo milino«.