50 let duhovništva kardinala Franca Rodeta

VATIKAN (sobota, 3. julij 2010, RV) – Kardinal Franc Rode, prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, je danes v baziliki svetega Petra v Vatikanu daroval sveto mašo ob 50. obletnici svojega duhovniškega posvečenja. Somaševalo je več kot 40 duhovnikov, med njimi šest kardinalov in šest škofov, homilijo pa je imel generalni minister Reda manjših bratov pater José Rodríguez Carballo.

Bogato, plodno in lepo življenje kardinala Rodeta

V 50 letih duhovništva kardinala Rodeta, so se spremenile mnoge stvari, a ni se spremenila ljubezen Tistega, ki ga je poklical, zagotovo pa ne ljubezen poklicanega, kvečjemu se je povečala, je dejal Carballo ter nadaljeval, da je življenje kardinala Rodeta bogato, plodno in lepo, njegov odgovor velikodušen, njegovo poslanstvo pa pogumno in ne vedno lahko. A še bogatejša in še večja je Gospodova dobrota, ki z njim piše to zgodbo ljubezni: zelo plaha s strani poklicanega na začetku, a pozneje spremenjena v veliko in trdno povezanost, je dejal o kardinalu Rodetu pater Carballo.

Edina duhovnikova kariera je »biti drugi Kristus

V nadaljevanju je spregovoril o duhovniku, katerega edina kariera in cilj svetosti je »biti drugi Kristus« in z apostolom Pavlom izreči: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.« (Gal 2, 20) V poslanstvu duhovnika gre namreč za to, da se živi v Kristusu in za Kristusa, da svetu oznanja njegovo ljubezen in njegovo usmiljenje. Duhovnik, zakramentalni predstavnik Jezusa Kristusa, edinega in najvišjega pastirja, je poklican, da podaljša Kristusovo navzočnost, je dejal pater Carballo, in pri tem sledi njegovemu načinu življenja ter postane njegova prisotnost sredi črede, ki mu je zaupana. Izpostavil je, da duhovniška služba lahko rodi sadove le, če Bog živi v duhovniku in duhovnik v Bogu. To je tudi temeljna značilnost duhovnika: biti Jezusov prijatelj, z njim združen v mislih in v volji, vsak dan ga na nov in oseben način spoznavati, ga poslušati, v njem živeti in z njim biti.

Evharistija – izvir in vrhunec duhovniške službe

Pater Carballo je nato izpostavil glavne vidike duhovniškega življenja, nenehno povezanega z molitvijo, evharistijo in spravo. Od duhovnika se zahteva, da skrbi za svoje duhovno življenje, da je človek molitve, je dejal pater Carballo in poudaril, da molitev ni nekaj odvečnega v duhovnikovem življenju in pastoralnem delu, ampak je najpomembnejša in prednostna stvar. Poleg molitve je temeljnega pomena evharistija, ki je izvir in vrhunec duhovniške službe, je poudaril pater Carballo ter nadaljeval, da v evharistiji duhovnik najde moč in pogum za služenje Božjemu ljudem, da ga vodi po poti vere. Skupaj z vsakodnevnim poslušanjem Božje besede, mora biti obhajanje evharistije srce in središče duhovnikovega dneva in službe. Pater Carballo je prav tako izpostavil pomen odpuščanja grehov v življenju duhovnika, ki je grešnik za grešnike. Jezus se ni bal izbrati svoje učence med grešniki in jim hkrati zaupati službo odpuščanja grehov, je še dejal pater Carballo

 Življenjska pot kardinala Franca Rodeta

Kardinal Franc Rode je bil rojen 23. septembra 1934 v Ljubljani in je doma z Rodice pri Domžalah. Šolo je najprej obiskoval v bližnjih Jaršah in nato v Domžalah, maja 1945 pa je z družino zapustil Slovenijo in odšel v Avstrijo, tako da je šolanje nadaljeval najprej v begunskem taborišču v Judenburgu, nato na gimnaziji v Lienzu in v Spittalu ob Dravi. Kot mnogo drugih družin se je tudi Rodetova izselila v Argentino, kjer je sin Franc v Buenos Airesu nadaljeval šolanje, leta 1952 pa je stopil v misijonsko družbo lazaristov. V bogoslovje je vstopil v Buenos Airesu: študijska pot pa ga je nato prek Rima pripeljala v Pariz, kjer je bil leta 29. junija 1960 posvečen v duhovnika. Tri leta kasneje je v francoski prestolnici doktoriral iz bogoslovja in se leta 1965 vrnil v Slovenijo, kjer je bilo njegovo prvo službeno mesto pri Sv. Jožefu v Celju. Leta 1967 je prišel v Ljubljano, kjer je postal ravnatelj bogoslovcev lazaristov, hkrati pa je začel predavati na Teološki fakulteti. Po šestnajstih letih bivanja v domovini ga je pot ponovno zanesla v tujino, v Vatikan, kjer je leta 1981 prevzel službo v takratnem papeškem Tajništvu za dialog z neverujočimi, do imenovanja za novega ljubljanskega nadškofa pa je bil od ustanovitve marca 1993 tajnik Papeškega sveta za kulturo. 5. marca 1997 je papež Janez Pavel II. dr. Franca Rodeta imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita. Kmalu po tem pa je bil izbran tudi za predsednika Slovenske škofovske konference. Na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja 2004, je papež Janez Pavel II. nadškofa Rodeta imenoval za prefekta Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, ki velja za enega največjih in najzahtevnejših uradov rimske kurije. 24. marca 2006 je papež Benedikt XVI. na svojem prvem rednem konzistoriju nadškofa Rodeta povzdignil v kardinala in mu zaupal titularno cerkev sv. Frančiška Ksaverija v rimskem okrožju Garbatella. V mesecih po konzistoriju je bil kardinal Rode imenovan še za člana Kongregacije za evangelizacijo narodov in Papeške komisije "Ecclesia Dei".