Duhovna misel za 13. navadno nedeljo

Lukov evangelij začenja opisovati začetek Jezusove dolge poti v Jeruzalem (9,51-19,28). Da bi poudaril pomembnost tega trenutka in Jezusovih odločitev, evangelist uporablja slovesne izraze. Če jih dobesedno prevedeva iz grščine bi se glasili takole: “Ko so se dopolnjevali dnevi, ko bo vzet v nebesa (uporablja isto besedo kot za smrt in vnebohod), je naredil svoj obraz kot kremen za pot v Jeruzalem. Pred svojim obličjem je poslal glasnike... vendar ga tam niso sprejeli, ker je njegovo obličje sledilo poti v Jeruzalem”.

Jezus začenja dopolnitev svojega poslanstva. V njegovem srcu odmevajo besede preroka Izaija:

“Toda Gospod BOG mi pomaga, zato se nisem dal zmesti. Zato sem naredil svoj obraz kakor kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočen” (Iz 50,7). Njegova odločitev ustreza besedam “naredil sem svoj obraz kot kremen”. Luka s temi besedami poudari uresničitev preroške besede in Jezusovo zvestobo Očetovi želji. S trpljenjem in križanjem, ki se bo uresničilo v Jeruzalemu, je Jezus hotel pokazati svojo ljubezen do ljudi. Njegova zvestoba je trdna, neuničljiva. Nič in nihče ga ne more odvrniti od nje.

Le znotraj Jezusove zvestobe lahko razumeva njegove očitke Jakobu in Janezu, ki sta hotela Samarijane kaznovati zato, ker niso sprejeli njihovega učitelja. Le če upoštevava Jezusovo zvestobo Očetu in ljudem, lahko sprejmeva in razumeva tudi pogoje, ki jih On zahteva od tistega, ki hodi za njim.

Jezus je zvest ljubezni. Ne pusti se odvrniti od svojega cilja. Njegov cilj je namreč Božja skrivnost, ki mora biti razodeta njegovim sinovom in hčeram: “Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina”. S tem Jezus dopolni zvestobo prerokov, ki niso mogli v celoti poznati Božje skrivnosti in pokara svoje učence, ko hočejo posnemati preroka Elija (2 Kr 1,10-12). Ko od učencev zahteva, kako hoditi za njim, jim zgolj posreduje svojo lastno zvestobo. Njega žene, da oznanja Božje kraljestvo, ki je že prišlo. Žene ga, da zastavi vse za Božjo skrivnost v katero Bog vabi vsakega izmed nas. Enako poslanstvo zaupa tudi učencem.

Ko doživiva moč te zvestobe in lepoto klica v Božjo skrivnost, na tem svetu ne obstaja nobena večja vrednota več, ki bi lahko prevladala nad njo.

Prvi pogoj, da sva sploh lahko Jezusova učenca pa je ta, da sprejmeva Jezusov vzor. On samega sebe imenuje sin človekov, ki nima kamor bi glavo naslonil. Sveta Klara Asiška pravi: “Kristus ni imel kamor bi glavo naslonil. Ko jo je nagnil na svoje prsi, jo je nagnil zato, da nam je dal svoj zadnji dih” (FF 2864). Kdor išče svoj počitek drugod, ne hodi za Kristusom. Kdor išče svoj počitek preden je Kristusu izročil svoje srce, ne hodi za Kristusom. Če iščeš svoj počitek tako, da živiš oznanilo Božje skrivnosti, blagor ti, kajti deležen si Jezusove zvestobe.

Prav to ponavlja 16. psalm: »Ti si moj Gospod, moja sreča, ničesar ni nad tabo,«. Nobena namišljena dobrina brez tebe, zame ni dobra. Nobeno dobro ni res dobro, če ne pomaga razodevati Božjo skrivnost, ki je njegova ljubezen do ljudi. Kako naj razodevamo skrivnost Božje ljubezni, če sami nismo okusili njene lepote v hoji za Kristusom, ki jo konkretno uresničuje?

Tudi Pavlova spodbuda Galačanom v tej luči dobi nov smisel: “Vi ste bili namreč poklicani k svobodi, bratje. Glejte le, da vam svoboda ne bo pretveza za mesenost, temveč služíte drug drugemu v ljubezni”. Svoboda je sad ljubezni, ki se ne boji podvreči bratom, samo zato, da bi jim omogočila sodelovanje pri Božji skrivnosti. Zato v glavni mašni prošnji moliva: “O Bog, ki nas kličeš, da obhajamo tvoje svete skrivnosti, podpiraj našo svobodo z močjo in nežnostjo tvoje ljubezni, da nam ne bo zmanjkalo zvestobe Kristusu v velikodušnem služenju bratom”. Služba niso samo dobra dejanja, ampak je notranja drža srca. Srca človeka, ki je napravil svoj obraz kakor kremen, da ne bi zgrešil svojega življenjskega cilja.


Pripravil: p. Viljem Lovše