Krščanska karitativnost je povezana z Božjo ljubeznijo

RIM (torek, 22. junij 2010, RV) – Karitativnost ne pomeni le dajanje miloščine. Za kristjana karitas presega dobrodelnost in je povezana z evangelijsko ljubeznijo in s popolno odgovornostjo v odnosih ter obsega tesno bratsko povezanost. O tej temi je za tiskovno agencijo Zenit spregovoril docent moralne teologije na Teološki fakulteti Emmilia Romagna dominikanec Giorgio Maria Carbone, ki je prav tako izdal knjigo z naslovom Največja od teh je ljubezen.

Karitas je predvsem identiteta Boga samega, je dejal Carbone. Evangelist Janez zapiše, da je Bog ljubezen in pri tem uporabi izraz agape, ki pomeni zastonjsko in dobrohotno ljubezen. Karitas prav tako pomeni ljubezen, s katero Bog ljubi samega sebe, torej ljubezen, s katero Oče ljubi svojega Sina. Karitas prav tako pomeni ljubezen, s katero Bog ljubi vsakega med nami: Bog nas ljubi z isto ljubeznijo, s katero ljubi samega sebe, torej nas ljubi po Svetem Duhu. Navsezadnje pa karitas tudi pomeni ljubezen, s katero mi ljubimo Boga, same sebe in svojega bližnjega. Slednje pa že pomeni ljubezen kot odgovor in posledico, ljubezen, ki je odvisna od dejstva, da Bog je ljubezen in da nas Bog ljubi.

Krščanska karitativnost zatorej ni enaka solidarnosti v sekularnem pomenu besede. Karitas namreč kaže na samo naravo Boga, je dejstvo, da me Bog ljubi z isto ljubeznijo, s katero ljubi samega sebe, in ravno zaradi tega dejstva, me vplete v dinamizem ljubezni, da sem tako sposoben ljubiti z njegovo lastno ljubeznijo. In ravno ta ljubezen je krščanska karitas, krščanska dobrodelnost, je zatrdil Carbone. Jezus Kristus je tisti, ki nas naredi zmožne, da ljubimo z njegovim srcem in z njegovo gorečnostjo, z njegovimi razlogi in nameni. To je načrt odrešenja, v katerem je vsak človek poklican, da dejavno vstopi v ta načrt odrešilne ljubezni, ki se uresničuje preko ljubezni, ljubezni, ki daruje samo sebe. Karitas torej izvira iz samega Boga in nas upodablja po Kristusovem življenju.

Solidarnost, altrudizem in splošna dobrohotnost pa so dobre človeške lastnosti in kreposti, ki so prav tako zelo dragocene. Vodijo lahko do enakih dejanj kakor krščanska karitativnost. Vendar pa sta njihov izvor in cilj različni od karitativnosti. Solidarnost ne izhaja iz zavesti o Bogu, ki ljubi, ampak iz zavesti, da pripadam neki skupnosti in imam z drugimi člani neke skupne interese in cilje. Medtem ko ima karitas za cilj Boga samega, soudeleženost v njegovem življenju ljubezni in sreče, pa ima človeška solidarnost za cilj neposredno realnost in vzajemno pomoč. Formalni motiv karitas je Bog, formalni motiv solidarnsti pa zavest, da imam z ljubljeno osebo nekaj skupnega, je dejal Carbone.

Če torej karitas pomeni odkritje, da Bog človeka ljubi, da smo med seboj vsi bratje in sestre po Jezusu Kristusu in da smo vsi poklicani sodelovati v odrešenjskem načrtu ljubezni in blaženosti, lahko okrepi kakršnokoli solidarno dejavnost, politično in socialno delo. Karitas, krščanska dobrodelnost ne izhaja le iz razlogov, ki temeljijo na simpatijah ali političnemu zavezništvu, ampak iz dejstev, ki so nespremenljiva. Karitas kakršnikoli civilni in družbeni organizaciji doda nenadomestljivo vrednost, saj omogoča, v družbeno dinamiko odnosov, da vstopa življenjska sila, ki je milost in ljubezen Jezusa Kristusa.