Duhovno misel za 11. nedeljo med letom:
Milost Božje ljubezni do človeka 

Spoštovana poslušalka, cenjeni poslušalec. Spet sva povabljena, da bi zavestno sprejela to, kar sva za Boga. In to s pomočjo žene, ki Jezusu mazili noge. O njej nama bo pripovedoval evangelist Luka. Vse se dogaja v farizejevi hiši. Žena joka ob Jezusovih nogah in jih briše s svojimi lasmi. Nato jih mazili z dišečim oljem. Povabim te, da si ogledava posebne podrobnosti tega dogodka, ki nama osvetlijo tudi najino dragocenost in dostojanstvo, ki ga imava v Bogu.

Kar se je zgodilo v srcu te žene najbolje opišejo Pavlove besede: “Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe” (Gal 2,19-20). Verjetno ona tega še ne bi znala tako povedati, a izkušnja njenega srca jo vodi prav v to. Ljubezen se jo je dotaknila tako močno, da ji nič več ne dopušča živeti zunaj te ljubezni. Pa ne v ljubezni, ki izhaja iz žene same, ampak iz ljubezni, ki ji je bila izkazana, ki jo je sprejela in se ji pustila preplaviti. V središču dogajanja namreč niso ljubezenski izrazi žene, čeprav so zelo nežni in tako močno izraženi, kakor da sta z Jezusom sama. V središču dogajanja je Jezus, ki vso njeno nežnost sprejema, jo brani, razlaga in razkrije tudi tisto kar jo v resnici v globinah njenega srca žene, da dela kar dela. V središču pripovedi je milost prejete ljubezni. Tiste ljubezni, ki ozdravlja. Jezusove ljubezni, ki na prezre nobene ljubeče geste žene. Njene geste so izraz hrepenenja, ki ga je Jezusa sam prebudil v njenem srcu, kakor pravi evangelij: “Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe” (1 Jn 4.10). To je življenjsko odkritje. Grešna žena je to v živo doživela. Vse njene preproste in lepe geste izhajajo prav iz te izkušnje.

Gregor Veliki pravi, da se ženi ni bilo treba navzven sramotiti, saj je bila vsa zajeta v notranjo sramoto. Farizej tudi ni posegel zato, da bi jo oddaljil, ker moti gosta. Posegel je zato, ker je začutil Jezusovo tiho in krotko dobrohotnost do žene. Ona ne vidi nikogar drugega, samo Jezusa. Še to ne. Vidi le njegova stopala, jokajoče jih umiva s svojimi solzami, jih briše z lasmi in mazili z dišavo. S tem izrazi vso svojo dušo. Nobene besede ji ni treba izreči, niti gledati ji ga ni treba. Čuti Jezusovo srce, prav tako kot On čuti njeno. Prizor je tako močan, da je sv. Ambrož v tem videl podobo Cerkve, ki se odzove in odgovori na Kristusovo ljubezen. Cerkev je v svojem podarjanju ljubezni grešna. Kakor Kristus vzame nase greh in postane greh, tako tudi cerkev vzame nase podobo grešnice. Na ta način je Cerkev tista, ki ljubi v ženi - iz odlomka, ki smo ga brali. Pri sv. Pavlu je Cerkev tista, ki ljubi. Tudi sv. Peter tako pravi. Cerkev je tista, ki ljubi v vseh svojih svetnikih.

Jezus farizeju pripoveduje priliko zato, da bi mu osvetlil, kako Bog deluje. Želi ga spomniti, da v zameno za svoje dolgove, človek Bogu ne more ponuditi ničesar, razen svoje ljubezni. Bolj se zaveda koliko je dolžan, več ljubezni lahko da, kajti Bog mu odpušča prav ves dolg. S to priliko Jezus odgovarja tudi na obtožbe, da je pijanec in požeruh, prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Ta pijanec in požeruh pozna Božje skrivnosti. On čaka na tvoje in moje srce ko sva najbolj na robu. Vsem razodeva odpuščajoče Božje usmiljenje. Njegova slava je namreč v tem, da se ti in jaz spraviva z Bogom in sprejmeva, da naju Bog neskončno ljubi. Njegova slava je v tem, da je vsak človek prepričan, da ga Bog ljubi. Takšne izkušnje si verjetno vsi želimo. A ni sama po sebi umevna. Dobro veva, da gredo misli naših src v vse mogoče smeri, tudi zelo nasprotne. Celotna evangeljska pripoved nama kaže kako težko je tebi, meni in vsakemu človeku sprejeti Božjo pot. Ta pot je le ena. Ime ji je Jezus. Ni druge. Jezus nama razkrije resnično in pravo Božje obličje, podari nama Svoje življenje, ki je vse naše življenje.

Sv. Ambrož nama predlaga še nekaj. Opaža, da v tej priliki le evangelist Luka govori o solzah. Jezus verjetno ni umil svojih nog sam prav zato, da bi mu jih mi umili s svojimi solzami, pravi Ambrož. Blagoslovljene solze, ki ne umijejo le naše krivde, ampak tudi noge nebeškega Logosa, da bi bila tako v nas obilna njegova pot”. Solze ne govorijo le o tem, da nas je sram greha. Govorijo tudi o Božjem hrepenenju, ki se je dotaknilo tvojega in mojega srca. Solze pokažejo lepoto našega srca, ki je ustvarjeno za Boga in za to, da odgovori na njegovo ljubezen. Ko naju ego in svet nič več nerodno ne ovirata, tedaj je srce samo z Gospodom in ve, da je lahko z Njim, kajti on je postal solidaren z našo grešno človeškostjo. Takšno srce v vsakdanjem življenju postane živ spomin Božje usmiljenje ljubezni do vseh ljudi in vsega sveta. Želim nama, da bi tvoje in moje srce dozorevalo v tej smeri. Vsak dan in do zadnjega diha.



Pripravil: p. Viljem Lovše