Duhovniki na molitvenem bdenju s papežem

VATIKAN (petek, 11. junij 2010, RV) – Molitveno bdenje duhovnikov sinoči na Trgu svetega Petra v Vatikanu je bilo prvo skupno srečanje vseh duhovnikov, ki so se zbrali v Rimu k tridnevnici ob zaključku leta duhovništva. Bilo pa je tudi prvo srečanje s svetim očetom, ki se jim je pridružil po molitveni uri pred Najsvetejšim na vigilijo praznika Srca Jezusovega.

Po prihodu papeža Benedikta XVI. med v molitvi zbrane duhovnike, je svetega očeta pozdravil kardinal Hummes, prefekt Kongregacije za duhovščino in se mu vnaprej zahvalil, da jih bo potrdil v veri, pa tudi za njegov navdih, da je oklical leto duhovništva ob 150-letnici rojstva svetega arškega župnika za nebesa. Ob koncu jubilejnega leta smemo reči, je dejal kardinal, da je bila papeževa odločitev preroška, saj je sprožila notranje prizadevanje za duhovno obnovo vseh duhovnikov, da bodo lahko močneje in bolj učinkovito pričevali za evangelij v današnjem svetu. Kardinal je svetemu očetu še dejal, da si vsi duhovniki želijo, da se leto duhovništva ne bi nikoli končalo, da bi se težnja po vsetosti v vsakem duhovniku vedno bolj krepila in bi se tudi v delovanju duhovnikov kazala moč vere. Na koncu se je kardinal svetemu očetu posebej zahvalil za vse, kar stori za duhovnike, tudi za tiste, ki so zašli, saj vsi vemo, da je sveti oče že vsem odpustil bolečino, ki so jo povzročili v Cerkvi.

Včerajšnje srečanje svetega očeta z duhovniki z vsega sveta je bilo v bistvu pogovor, ali bolj natančno sproščen in nenapisan odgovor svetega očeta na vprašanja, ki mu jih je postavil po en duhovnik iz vsake celine. Predstavnik duhovnikov iz obeh Amerik je svetega očeta vprašal kako ravnati v neposrednem dušnem pastirstvu, da to ne bo le samo aktivizem. Duhovnika iz Afrike pa je zanimal papežev pogled na odnos med teologijo in duhovnostjo. Misijonar s Slovaške, ki deluje v Rusiji, pa je odprl dva vidika duhovniškega celibata. Prvi je lepota celibata, ki ga doživlja ob obhajanju evharistije. Drugi pa je današnja kritika celibata, zato ga zanima, kako naj razume globino in pristen pomen celibata v Cerkvi. Predstavnika iz Azije pa je zanimalo kako danes po vzoru svetega arškega župnika živeti središčnost zakramentov kot duhovniški način bivanja, ne da bi pri tem zapadli v klerikalizem ali v kakšno drugo držo, ki je danes svet ne sprejema. Duhovnik iz Oceanije pa je kot zadnji papeža vprašal kaj storiti za duhovniške poklice vpričo vidnega padca števila bogoslovcev.

Sveti oče je na vsa zastavljena vprašanja obširno in neposredno odgovoril. Osredotočimo na vprašaje Karola Mikloske, slovaškega misijonarja v Rusiji, ki je svetemu očetu postavil dvojno prašanje glede celibata.

Prvi del vprašanja, je začel sveti oče, se nanaša na njegov teološki temelj, ki je v vsakodnevnem obhajanju evharstije. Kadar duhovnik med mašo izgovarja posvetilne besede, govori v osebi Jezusa Kristusa. Kristus nam dovoli, da uporabimo Njegov »jaz«, nas zedini s svojim »jaz«. Tako se uresničuje stalna edinstvenost duhovništva, ko Kritus postane eno z osebo posameznega duhovnika. To pa pomeni, da smo vključeni v Boga Jezusa Kristusa. To se tudi izraža v delitvi zakramenta sprave, ko duhovnik izgovori Kristusove besede: »Jaz te odvežem«, kajti samo Kristusov »jaz« lahko odpušča grehe, ker je Njegov »jaz«, jaz Boga samega. Naš celibat, je nadaljeval sveti oče, je tudi predokus stvarnosti vstajenja, ker nas vedno na novo vabi, da presegamo sebe same, našo sedanjost, in se podajamo v resničnost prihodnosti, ki postaja sedanjost. Živeti celibat kot pričevanje vere, pomeni verovati, da Bog dejansko obstaja, da vstopa v naše življenje, zato duhovnik lahko utemelji svoje življenje na Kristusu, na prihodnjem življenju.

Današnja kritika na račun celibata, je začel papež svoj odgovor na drugi del vprašanja, na nek način tudi preseneča, glede na to, da živimo v času, ko postaja moda, da se ljudje ne poročajo. Toda to ne-poročanje je popolnoma in nekaj čisto drugega kot celibat. Živeti ne-poročeno je namreč izraz volje, da vsakdo živi le za sebe samega, da ne sprejme nobene obveznosti do nikogar, da v vsakem trenutku polnoma sam razpolaga s svojim življenjem. Živeti ne-poročeno, je v bistvu »ne« vsaki obvezi, je »ne« vsaki dokončni odločitvi, je živeti le za sebe samega. Celibat pa je prav nasprotno dokončni »da« Bogu, Kristusu, je dopustiti Bogu, da me vodi za roko, je izročitev Gospodu in njegovemu »jaz-u«, je torej dejanje zvestobe in zaupanja, je dokončni »da«, ki potrdi dokončin »da« zakramenta svetega zakona. Takšna zakonska zveza je svetopisemska in naravna oblika biti moški in ženska, in je kot taka temelj velike zahodne kulture in velikih kultur sveta. In če izgine zakonska zveza, bo uničena korenina naše kulture. Zato celibat potrjuje zakon s svojim »da« prihodnjemu svetu. Zato bomo tudi v prihodnosti pohujšanje vere, ki svoj obstoj izroča v Božje roke. Vemo, da ob tem velikem pohujšnaju, ki ga svet noče videti, obstajajo tudi manjša pohujšanja naših pomanjkljivosti, naših grehov, ki zatemnjujejo tisto pravo veliko pohujšanje, in si mislijo: »Mar duhovniki stvarno ne živijo na Božjem temelju!« Toda na svetu je toliko zvestobe! Celibat je veliko znamenje vere, kar potrjujejo celo kritike, znamenje Božje prisotnosti v svetu. Prosimo Boga, da nas osvobodi drugotnih pohujšanj, da bo bolj prisotno veliko pohujšanje naše vere, našega zaupanja in moči našega življenja, ki je utemeljeno v Bogu in Jezusu Kristusu, je zaključil sveti oče odgovor na vprašanje o pristnem pomenu celibata.