Papež izročil Instrumentum laboris: Le Kristus lahko premaga vsako oviro

CIPER (nedelja, 6. junij 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes, na praznik Sv. Rešnjega telesa in krvi, zaključil svoje 16. apostolsko potovanje izven Italije in prvo na Ciper, kjer se je mudil od 4. junija. Osrednji dogodek današnjega dne bila sveta maša v športni dvorani Elefterìa v Nikoziji, med katero je papež sedmim katoliškim patriarhom in predsednikom škofovskih konferenc izročil delovno gradivo Instrumentum laboris za posebno Škofovsko sinodo za Bližnji vzhod. Mašno slavje je potekalo v grškem, latinskem, arabskem, angleškem, armenskem in tagalog jeziku.

Papež Benedikt XVI. je v pridigi razmišljal o vsebini praznika Gospodovega telesa in krvi in dejal, da starodavno ime današnjega praznika v krščanskem izročilu od samih začetkov izraža tri točno opredeljene stvarnosti. Prva stvarnost je Jezusovo fizično telo, rojeno iz Device Marije. Drugi pomen imena Gospodovo telo je njegovo evharistično telo, ki nas hrani v tem velikem zakramentu Svetega rešnjega telesa in krvi. Tretji pomen pa je telo Cerkve, torej Cerkev kot skupnost odrešenih. Kristusovo telo, ki ga prejemamo v evharistiji nas tako vključuje v skupnost, ki povezuje vse, ki so Kristusovi, ki so člani njegovega skrivnostnega telesa, Cerkve. Ko je sveti oče razlagal bistvo te skrivnostne evharistične skupnosti, ki je hkrati bistvo Cerkve, je navedel svetega Avguština, ki uči, da kruha ni iz enega zrna, ampak iz mnogih. Vsakdo od nas, ki smo člani Cerkve, mora nujno zapustiti zaprti svet svoje osebnosti in sprejeti družbo tistih, ki z nami delijo isti evharistični kruh. Zato kristjan več ne misli in ne izhaja le iz sebe samega, ampak izhaja iz mi, iz skupnosti, ki je Cerkev. In zato vsak dan prosimo našega nebeškega Očeta za naš vsakdanji kruh. Porušiti in preseči ovire med nami in našimi bližnjimi je prvi pogoj, da vstopimo v božje življenje, v katero smo bili potopljeni v krstni kopeli in v katero smo bili poklicani. Zato se moramo osvoboditi vsega, kar nas pri tem ovira in nas osamlja. Tu je sveti oče navedel strah in nezaupanje do drugih, pohlepnost in sebičnost, pomankanje volje sprejeti in tvegati ranljivost, ki se ji izpostavimo, kadar se opremo ljubezni. Ves ta proces povezovnja in združevanja nam slikovito opiše izraz delovanje Svetega Duha v članih Cerkve, ki se na vzvišen način uresničuje v obhajanju evharistije. Ta globok pomen Kristusovega telesa in evharistije nas vabi, je dejal sveti oče, da velikodušno odgovorimo na povabilo biti Kristus za tiste, ki so ob nas. Mi smo namreč Kristusovo telo na zemlji. Pomembno je vedeti, da kadar smo tako deležni Kristusovega odrešenja, se ne spominjamo le nekega mrtvega heroja, ampak ravno nasprotno, Kristus je živ v nas, v svojem telesu, v svoji Cerkvi, v svojem duhovniškem ljudstvu. To stvarnost Cerkev v vseh časih najbolj živi, kadar postane skupnost verujočih, torej množica, ki je kakor eno srce in ena duša, kot poročajo Apostolska dela (Apd 4,32).


 
Benedikt XVI. izročil Instrumentum laboris za posebno škofovsko sinodo za Bližnji vzhod
 
Med mašo je papež katoliškim patriarhom in škofom izročil tudi delovni dokument Instrumentum laboris za prihodnjo posebno Škofovsko sinodo za Bližnji vzhod, ki bo potekala oktobra v Vatikanu. V nagovoru je izpostavil šest osrednjih ciljev posebne Škofovske sinode in pozval mednarodne politične ustanove, naj storijo še več za mir in pravičnost na Bližnjem vzhodu.

Bližnji vzhod ima za vse kristjane poseben pomen, ker se je v teh krajih Bog razodel našim očetom v veri. Od časov, ko je Abraham po Gospodovem klicu zapustil Ur na Kaldejskem, pa do Jezusove smrti in vstajenja, se je Božje odrešenje uresničevalo po posameznikih in narodih v deželah Bližnjega vzhoda. Od takrat se je evangeljsko sporočilo razširilo po vsem svetu, toda kristjani iz vseh krajev še naprej zrejo na Bližnji vzhod s posebni spoštovanjem zaradi prerokov, patriarhov, apostolov in mučencev, je dejal papež. Posebna Škofovska sinoda za Bližnji vzhod je bila sklicana na zahtevo škofov, da bi poglobila občestvene vezi člani vaših krajevnih Cerkva, pa tudi zaradi večje povezanosti med Cerkvami z vesoljno Cerkvijo. Tretji razlog za sklic posebne sinode pa je opogumiti pričevanje vaše vere v Kristusa, ki jo pričujete v deželah, kjer se je krščanska vera rodila in zrasla. Posebna sinoda pa bo tudi priložnost, da kristjani po svetu bolj podprejo tiste med vami, ki največ trpijo v sedanjih okoliščinah. Pomembno je tudi bolj naglasiti pomen prisotnosti in pričevanja kristjanov v svetopisemskih deželah ne le zaradi svetovne krščanske skupnosti, ampak v enaki meri tudi za vaše sosede in sodržavljane. In končno si bo izredna sinoda prizadevala, da bi bile vaše pravice vedno spoštovane, vključno pravica do bogočastja in verske svobode in da ne boste več trpeli vsakovrstnega zapostavljanja. Na koncu nagovora je sveti oče pozval mednarodne politične ustanove, naj bodo bolj pozorne na stanje kristjanov na Bližnjem vzhodu, ki trpijo zaradi svoje vere, da bi vsi skupaj našli pravične in trajne rešitve za spopade, ki povzročajo toliko gorja. Odgovorni v vsaki narodni in mednarodni politični ustanovi naj si prizadeva, je dejal papež, ublažiti napetosti na Bližnjem vzhodu, še zlasti v Sveti deželi, preden bi spopadi privedli do še hujšega prelivanja krivi, je zaključil sveti oče svoj poziv.


 
Papež obiskal maronitsko katoliško skupnost
 
Papež Benedikt XVI. je po kosilu s patriarhi in škofi iz Bližnjega vzhoda ter ciprskim pravoslavnim nadškofom obiskal maronitsko katedralo Naše Gospe milosti, kjer je v krajšem govoru izrazil upanje, da bi ciprska maronitska skupnost rasla v svetosti, zvestobi evangeliju ter v ljubezni do Gospoda in do drugih. Molim, da bi vaša Cerkev skupaj z vašimi voditelji in rimskim škofom rasla v svetosti, zvestobi evangeliju ter v ljubezni do Gospoda in do drugih, je poudaril sveti oče. Krščanska vera, ki se goji v številnih jezikih, na mnogih koncih sveta in v različnih obredih, je po njegovih besedah izraz edinstvenega in enega glasu Božjega ljudstva, združenega v molitvi in hvaležnosti Njemu, ta skupnost pa kristjane spodbuja, naj veselo sporočilo o novem življenju v Jezusu Kristusu prinašajo vsemu človeštvu. Benedikt XVI., ki se je na Cipru mudil kot prvi papež, je tudi spomnil, da maronitska skupnost na Cipru bila v preteklosti mnogokrat preizkušena, a je kljub temu ostala zvesta veri svojih očetov. Maronite je rimski škof ob tem spodbudil, naj cenijo to veliko dediščino, ki je dragceni dar.
 

 
Papež ob slovesu še enkrat pozval k miru na Bližnjem vzhodu

 
Sveti oče se je okoli 18. uri po krajevnem času poslovil od ciprskih vernikov, v svojem zadnjem govoru na tleh te otoške države pa je še enkrat opozoril na razmere na Bližnjem vzhodu in prelivanje krvi na tem območju ter pozval k miru. Povečajmo naše napore do konca, da bi ustvarili resnični in dolgotrajni mir za vse narode tega območja, je dejal papež. Ciper po njegovih besedah lahko pri spodbujanju dialoga in sodelovanja odigrava posebno vlogo. Če se boste ob svojih domačih ognjiščih zavzemali za mir in blaginjo vaših sosedov, boste dobro pripravljeni na poslušanje in razumevanje vseh vidikov zapletenih vprašanj ter boste znali pomagati narodom, da bi se bolje razumeli eden z drugim, je poudaril papež in dodal, da mednarodna skupnost na Ciper in njegovo prizadevanje za mir ciprskega ljudstva gleda z zanimanjem in upanjem. Sveti oče je izpostavil še svoje srečanje s ciprskim pravoslavnim nadškofom in izrazil upanje, da bi obisk poglavarja Rimskokatoliške cerkve na tej otoški državi na ekumenskem področju pomenil korak naprej. Božji klic nas vabi, naj si bomo bratje in sestre ter naj z roko v roki stopamo v veri, ponižni pred vsemogočnim Bogom in neločljivo povezani eden z drugim, je še dejal Benedikt XVI., ki se bo v Vatikan predvidoma vrnil nekaj minut po 21. uri.