Kristjan je poklican živeti iz evharistije

RIM (četrtek, 3. junij 2010, RV) – V Sloveniji smo današnji praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi praznovali z mislijo na evharistično leto in na bližnji evharistični kongres v Celju, ko bo vesoljna Cerkev razglasila božjega služabnika Lojzeta Grozdeta za prvega slovenskega mučenca. Naše praznovaje in poglabljanje v evharistično prisotnost vstalega Gospoda med nami se vključuje v osrednje dogajanje Cerkve od zadnje večerje do sodnega dne, ko vsak kristjan in Cerkev kot skupnost odrešenih v zgodovinskem prostoru in času odkrivata, doživljata in živita v moči stvarne Kristusove navzočnosti med nami. Z Božje in Kristusove strani imamo kristjani zagotovilo, da je Vstali in poveličani Gospod v zakramentu evharistije stalno in mogočno med nami: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta! Vsak kristjan in vsaka krščanska skupnost, od družine pa do škofije in vesoljne Cerkve, sta poklicana, da s to prisotnostjo računata in v njeni moči tudi delujeta. Tudi za zakrament evharistije velja teološko načelo, da zakrament deluje zaradi Božjega zagotovila, da bo Bog s svoje strani deloval, kakor to zakrament naznanja in opredeljuje. V tem smislu kristjan mora računati, da vstali Gospod v Evharistiji deluje s tisto močjo, ki ga je obudila od mrtvih. Zakrament pa deluje tudi v razsežnosti, kakor mu jo omogoči tisti, ki ga prejme. V našem primeru zakrament evharistije deluje tudi tako močno, kolikor vsakdo, ki ga prejme osebno, veruje v Božjo prisotnost in v svojem delovanju z njo računa. Pri prejemanju evharistije se pri prejemniku predpostavljata dve osebni drži, ki sta odvisni od njega, namreč vera v Kristusovo prisotnost v evharistiji in dejansko upoštevanje te mogočne prisotnosti v kristjanovem delovanju, da namreč kristjan dejansko računa z Božjo močjo. Na konkretni zavestni ravni pa to pomeni, da kristjan v svoji notranjosti goji in ohranja živ pogovor z vstalim Gospodom in s Stvarnikom vseh stvari in da je ta pogovor tako živ, kakor ga je opisal apostol Pavel, ko je vzkliknil: Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus. To svojo temeljno izkušnjo je apostol narodov izpovedal sredi izjemnega delovanja, stisk, brodolomov, preganjanj, pa tudi velikih notranjih tolažb, ko je videl, da je učinkovito božje orodje, da je namreč po njem Bog ponesel Kristusovo ime in odrešenjsko sporočilo med pogane. Ta zavest o Gospodovi prisotnosti v apostolovem delovanju je bila tako močna in osvobajajoča, da je mučeniško smrt videl kot veliko milost, kot trenutek, ko bo ves postal Gospodov. Kristjanova pričevanjska moč in poslanstvo sta namreč vse do konca časov najtesneje povezana s takšno trdno zavestjo, da je Gospod z nami, kakor nam jo je sam Kristus zapustil in so jo apostoli živeli kot izpolnitev Kristusove in Božje obljube, da bo z nami do konca sveta.

Pripravil: p. Janez Sraka