Papež ob 400. obletnici smrti Mateja Riccija sprejel 7000 italijanskih romarjev
VATIKAN (sobota, 29. maj 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. se je danes v Avli
Pavla VI. srečal z okrog 7000 romarji iz italijanske škofije Macerata in ostalih škofij
v pokrajini Marche, ki so z romanjem v Rim obeležili 400. obletnico smrti jezuitskega
patra Mateja Riccija. V zgodovini katoliškega misijonarstva, je dejal papež v nagovoru,
Matej Ricci predstavlja edinstven primer uspešne sinteze med oznanilom evangelija
in dialogom s kulturo, kateri je bil oznanjen. Prav tako je zgled ravnovesja med doktrinarno
jasnostjo in preudarnim pastoralnim delovanjem. Pater Matej Ricci, rojen v italijanskem
mestu Macerata, je umrl 11. maja 1610 v Pekingu in je pravi protagonist oznanjevanja
evangelija na Kitajskem, kot ga je v govoru označil papež. Izpostavil je njegovo poglobljeno
znanje kitajskega jezika ter prevzem življenjskega stila in navad visokih slojev,
kar je pripomoglo, da je bil med Kitajci sprejet s spoštovanjem, ne kot tujec, ampak
kot »učitelj velikega Zahoda«. Riccijevo misijonarsko delo predstavljata dve plati,
ki ju po papeževih besedah ni mogoče ločiti: inkulturacija evangelijskega oznanila
v kitajski prostor in predstavitev zahodne kulture in znanosti Kitajski. Njegov vstop
v odnos s kitajskim svetom in kulturo je bil zaznamovan s humanizmom, ki je upošteval
osebo, ki je vključena v določen družbeni in kulturni kontekst, zaznamovan z moralnimi
in duhovnimi vrednotami. Pobral je vse tisto, kar je bilo pozitivnega v kitajski tradiciji
ter ji omogočil obogatitev z zahodno kulturo, predvsem z Jezusovo modrostjo in resnico.
Pater Ricci si ni prizadeval na Kitajsko prinesti zahodno znanost in kulturo, marveč
prinesti evangelij in spoznanje Boga, je dejal papež. Ravno med svojim prinašanjem
evangelija je v svojih sogovornikih naletel na širšega zahtevo, s katero je srečevanje,
temelječe na veri, postalo tudi dialog med kulturama, dialog brez posebnih gospodarskih
in političnih interesov. Šlo je za dialog prijateljstva, ki je iz prizadevanj patra
Riccija in njegovih učencev naredil eno največjih in najsrečnejših točk v odnosu med
Kitajsko in Zahodom. Papež je še izpostavil, da Riccijeve izbire kitajskih sogovornikov
niso bile odvisne od neke abstraktne strategije o inkulturaciji vere, ampak od množice
dogodkov, srečevanj in izkušenj, zaradi česar je svoje delo lahko uresničil tudi zahvaljujoč
naklonjenosti Kitajcev.