23. dan šmarnic:
Marija Brezmadežna kot nova Eva

RIM (nedelja, 23. maj 2010, RV) – Atelje Centra Aletti je z mozaiki poslikal tudi dve cerkvi, ki sta posvečeni Brezmadežni Mariji, in sicer pri uršulinkah v Veroni in v južnoitalijanskem mestu Modugno. Obakrat je dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju umetniško prevedena v podobe, ki Marijo prikazujejo kot novo Evo.

V Svetem pismu najdemo pomenljive vzporednice med Evo in Marijo. Eva je imenovana "mati živih", Marija pa je Mati Boga, ki je Življenje, torej Mati Življenja. Obakrat gre za ustvarjeno bitje, ki je poklicano k sodelovanju pri podarjanju življenja. Izid tega sodelovanja pa je precej drugačen.

Poglejmo, kako je to prikazano v umetniškem jeziku. Na mozaiku v Modugnu se na levi strani mozaik začne s podobo stvarjenja, ki se odvija v šotoru, stkanem iz zlatih, belih, rdečih in modrih ploščic. Šotor pomeni prebivališče, pomeni prisotnost Božje Modrosti, ki je bila navzoča pri stvarjenju sveta, ki je imela svoj šotor v nebeških višavah in ga kasneje postavila tudi med Izraelovimi sinovi, kot pravi modri Sirah (prim. Sir 24,4-12). Šotor nas spominja, da tu nekdo prebiva. In res, vidimo, da se izza zlatega šotorskega krila iztegujejo stvarnikove roke, ne vidimo pa njegovega obličja, kajti Boga Očeta Stvarnika nebes in zemlje poznamo le po njegovih delih, po njegovem razodevanju, njegovo bistvo pa ostaja za nas nedoumljiva skrivnost. Pred šotorom leži speči Adam, "sin zemlje", saj je bil izoblikovan iz zemlje in Božjega diha. Iz njegove odprte strani pa je ustvarjena Eva, "mati živih". Sveti Janez Zlatousti pravi, da je Bog ustvaril človeka kot moškega in žensko, kot različna, da bi tako dva v ljubezni postala eno. Njun medsebojni odnos ju bo vedno spominjal, da sta ustvarjena po Božji podobi, iz ljubezni in za ljubezen in da je prav občestvo med ljudmi živi Božji šotor, živo Božje prebivališče.

Desno od šotora je s plazom različnih belih kamenčkov prikazana tančica, ki prizor stvarjenja ločuje od prizora križanja. Stvarjenje moža in žene je namreč kot podoba, ki je zastrta s tančico skrivnosti. Ko to tančico odgrnemo, vidimo resničen pomen te podobe, vidimo novega Adama in novo Evo, se pravi Kristusa in njegovo nevesto, Cerkev. Resnični temelj ljubezni se namreč razodene prav v Kristusovi ljubezni in zvestobi do neveste. V središču apside torej vidimo Kristusa, ki je razpet na križu in spi. Jasno je nakazana podobnost med prvim Adamom in novim Adamom. Kristus je oblečen v belo-zlato duhovniško oblačilo, z zlato rano je označena tudi njegova prebodena stran. Ob njem je nova Eva, Marija, ki je simbol Cerkve, Kristusove neveste, zato je vsa v belem. Kakor je bila namreč Eva vzeta iz Adamove strani in je postala mati živih, tako se nova Eva – Cerkev rojeva iz Kristusove strani, da bi bila mati Božjim otrokom. Simbol Cerkve je Božja Mati - to, kar se je v telesnem smislu zgodilo z Devico Marijo, ki je rodila Božjega Sina, se namreč na zakramentalen način ponavlja v Cerkvi, ki s krstom rojeva otroke Bogu Očetu. Eva, ki je bila vzeta iz Adamove strani, bi morala biti "mati živih", vendar je po njej prišla na svet smrt. Nova Eva, Cerkev, vzeta iz Kristusove strani, pa je v krstni vodi prejela studenec, zaradi katerega je Mati večnega življenja.

Prisluhnimo verzom Jakoba iz Saruga, ki opeva to krstno milost nove Eve:
 »Kristus je spal na križu, iz njega je prišel krst;
Ženin je spal in njegova stran je bila prebodena v njegovem snu,
rodil je Nevesto, kot se je zgodilo z Evo in Adamom, njegovim likom.
Tišina smrtnega spanca je padla nanj na križu
in iz njega je prišla Mati [krst], ki rojeva vsa duhovna bitja
- Adamov Gospod je ustvaril novo Evo v svojem snu,
da bi bila mati Adamovih sinov namesto Eve;
voda in kri za oblikovanje duhovnih otrok,
vzetih iz strani Živega, ki je umrl, da bi dal življenje Adamu«.


Pripravila: s. Nataša Govekar