21. dan šmarnic: Marija, Mati zdravja in odrešenja
RIM (petek, 21. maj 2010, RV) – Podobo Žalostne Matere Božje pod križem dopolnjuje
tako imenovana Pieta, se pravi Mati, ki pomaga sneti Sina s križa ali ki vzame mrtvega
Sina v naročje. Eden takih prizorov se nahaja v marijanskem svetišču v Scaldaferru
pri Vicenzi v Italiji. Po vsem svetu poznamo svetišča, kjer se kristjani Božji Materi
priporočajo za zdravje bolnikov. Pogosto je poleg tovrstnih svetišč studenec, zato
tudi na tej podobi pod Marijinimi nogami žubori potoček iz živomodrih in belih emajlov
in droben košček pisanega travnika. Marija je vodnjak ali tudi zemlja, iz katere izvira
živa voda, Kristus, ki zemljo oplaja in ji daje brsteti.
Zanimivo pa je, da
je ta simbolika vključena v prizor Kristusovega snemanja s križa. Gre namreč za globoko
teološko sporočilo. Ko nekdo zboli, se lahko zgodi tudi, da ne ozdravi in umre. Zato
je pred nas, ki prosimo za lastno zdravje ali za zdravje svojih bližnjih, postavljena
ta podoba, ki nas spomni, da je tudi Kristus sam umrl in šel z nami vse do zadnje
postaje, do groba. Najgloblje vprašanje torej ni zdravje in ozdravljenje, ampak odrešenje,
se pravi realna možnost, da premagamo smrt. To, po čemer v resnici hrepenimo, ni podaljšanje
tega krhkega zemeljskega življenja za deset ali dvajset let, temveč zagotovilo resničnega,
nepropadljivega življenja, ki ne zatone več. K Mariji, Materi Zdravja, se zatekamo
zato, ker slutimo, da je istočasno tudi Mati odrešenja, Odrešenikova Mati.
Na
podobi Jožef iz Arimateje in Marija Magdalena držita mrtvo Jezusovo telo, Božja Mati
pa stoji za Kristusom z rahlo sklonjeno glavo in vdanim pogledom. Eno roko drži na
srcu, ker zre odrešenjski pomen Sinove smrti, z drugo roko se nežno dotakne njegove
prebodene strani. Telo, ki ga je po njej prejel Božji Sin, je bilo premagano od zla
in je umrlo. Kristus je zares umrl, vendar v njegovem telesu ni bilo prostora za propadljivost,
za trohnenje - njegovo telo ni moglo strohneti. Ko je smrt proniknila v Kristusovo
telo, je bila dejansko sama uničena. To telo je bilo namreč na križu popolnoma prežeto
z ljubeznijo. Kar pa je prepojeno z ljubeznijo, je iztrgano iz propadljivosti, saj
ljubezen živi večno (prim. 1 Kor 13,8). Marija torej gleda to telo, ki je sprejelo
nase naš greh in našo smrt, da bi bila naša umrljiva telesa deležna večnega življenja.
Voda,
ki izvira izpod Marijinih nog, nas pripelje do podobe Janeza Krstnika. Janez Krstnik
je postavljen poleg Magdalene, grešnice, ki ji je bilo mnogo odpuščeno. Prav on je
namreč svetu oznanil: “Glejte, Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta.” Potoček, v katerem
stoji Krstnik, pa ni več le Jordan, kjer je bil krščen Jezus, ampak je že studenec
odrešenja, ki priteka iz Kristusove velikonočne daritve. S krstom smo bili vsi vcepljeni
v Kristusovo telo. Skupaj z njim smo bili pokopani v smrt, da bi z njim stopili tudi
v novost življenja, kot pravi Pismo Rimljanom (prim. Rim 6,4). Ta novost življenja
pa se ne začne šele po smrti, ampak nam je v teku našega zemeljskega bivanja dana
pot, po kateri naše bivanje prehaja v večno življenje. In ta pot je ljubezen. Vcepljeni
v Kristusa, udeleženi pri njegovi ljubezni, ovijamo s to ljubeznijo naše bivanje,
da bi »življenje použilo to, kar je umrljivo« (2 Kor 5,4). Marija, Mati
zdravja in odrešenja, nas uči, da onkraj trpljenja in smrti zremo to novo življenje,
ki nam ga je Gospod daroval s svojo smrtjo. V sirsko-antiohijskem bogoslužju na veliko
soboto takole molijo:
»Marija se je približala Jezusu in naslonila glavo
na križ. Začela je mrmrati žalostinke, besede bolečine: 'Kdo me bo, o Sin,
spremenil v orla, da bi mogla odleteti na štiri strani neba in povabiti in zbrati
vse narode na svatbo tvoje smrti? [...] Tvoj grob je kot poročna soba; mrtvi
so podobni svatom, ki so postreženi vpričo angelov. Bitja, objokujte vašega Gospoda,
ki visi na križu. Sonce, skrij svoje žarke, da zakriješ zavrženost
svojega Gospoda; spusti se in sveti v teminah, kjer se je razodel tvoj Stvarnik, da
ga bodo mrtvi v Šeolu videli in rekli: To je darovalec življenja.«