Nadškof Piacenza: Svetost duhovnikov nujna za prenovo Cerkve in sveta

VATIKAN (četrtek, 20. maj 2010, RV) – Čez tri tedne se bo sklenilo leto duhovništva, ki ga je papež Benedikt XVI. razglasil ob 150. obletnici smrti sv. Janeza Marije Vianeja. Zaključne slovesnosti, na katerih se pričakuje visoko udeležbo duhovnikov iz vsega sveta, bodo potekale od 9. do 11. junija. O iztekajočem se letu duhovništva je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano spregovoril tajnik Kongregacije za duhovščino nadškof Mauro Piacenza ter izpostavil, da je za prenovo Cerkve in sveta potrebna svetost duhovnikov.

Kot je dejal nadškof, razglasitev leta duhovništva sovpada z 150. obletnico smrti svetega Arškega župnika, s čimer je papež želel izpostaviti pristno uresničitev duhovniškega lika in tako pokazati pot vsakemu duhovniku. Tako je sveti oče izpostavil temeljni pomen zakramenta posvečenja v trenutku, v katerem se svetost bolj kot kdajkoli prej jasno kaže kot edina prava možnost za prenovo Cerkve in sveta, je povedal nadškof Piacenza.

Izpostavil je tudi vlogo Svetega Duha v življenju Cerkve in duhovnikov ter spomnil, da se na Svetega Duha pri pripravi pastoralni načrti pogostokrat pozablja. To kar je duša za telo, je Sveti Duh za Cerkev in za vsakega kristjana, je dejal, to je notranji vrelec celotnega misijonarskega dinamizma.

Nadškof Piacenza je komentiral tudi primere spolnih zlorab, s čimer bosta leto duhovništva in Cerkev nedvomno ostala zaznamovana. Cerkev je živo telo in v vsakem telesu obstajajo dinamične napetosti, ki spodbujajo življenje in gibanje, ter patološke, torej bolezenske napetosti, ki pa življenje zavirajo in ga lahko celo ohromijo, je dejal nadškof in dodal, da so se te napetosti skozi zgodovino vedno pojavljale takrat, kadar se je Cerkev postavila v popolno usklajenost s Svetim Duhom.

O trpljenju Cerkve je med svojim nedavnim potovanjem na Portugalsko spregovoril papež Benedikt XVI. in po Piacenzovih besedah s tem pokazal, da čuti njeno trpljenje in da ga doživlja zelo globoko. V Cerkvi največje trpljenje prihaja iz nje same, prihaja iz izdajstva tistih, ki so ji najbližje, katere čutimo kot prijatelje, kot brate, je dejal nadškof ter dodal, da je zaradi tega trpljenje še večje. Cerkev je sicer navajena braniti se pred zunanjimi napadi, saj je na svojem družbenem telesu že trpela vsa možna preganjanja, začenši s Kristusovim pasijonom. Preganjanja, ki se rodijo iz njene notranjosti pa je najtežje sprejeti, je dejal nadškof in med drugim še izpostavil, da se vsako napetost lahko reši s tem, da se stalno živi spomin na Kristus. Kristjani, predvsem pa duhovniki so poklicani, da se neprestano spominjajo Kristusa kot osebe, njegovih besed in dejanj, pri čemer gre za meditativni spomin nanj, ki je prežet z ljubeznijo. Učenci so v luči velikonočnih dogodkov in pod vodstvom Svetega Duha prvi stopili na to pot ter izpolnjevali Gospodovo zapoved To delajte v moj spomin, je še dejal nadškof Piacenza.