20. dan šmarnic:
Pogled in drža Božje Matere pod Sinovim križem

RIM (četrtek, 20. maj 2010, RV) – Pod križem se Mati uči najgloblje modrosti ljubezni, zato tu vsak detajl nosi bogat simboličen pomen. Danes bomo torej pozorno spremljali Marijin pogled in držo njenih rok.

Običajno Marijin pogled ni uprt v prizor križanja, ampak v gledalca, se pravi v cerkveno občestvo, ki pri evharistiji ponavzočuje kalvarijsko darovanje. Marijina podoba ima torej nalogo, da sveti dogodek poveže z našim življenjem tukaj in zdaj. Ko dvignemo oči h Križanemu, bomo najprej srečali Materin pogled in zaradi tega srečanja bo tudi naš pogled na križ drugačen. Marija je simbol Cerkve in ob njej se tudi mi vsi učimo umetnosti zrenja, se pravi umetnosti, da v dogodku, ki je na prvi pogled zgolj tragičen, razberemo tudi razodetje Božje ljubezni.

Marija je bila prva, ki je ob svojem Sinu zorela v tej umetnosti zrenja. Najlepše je to prikazano na četrti postaji križevega pota na Mengorah na Primorskem. Tu je Materino obličje upodobljeno tik za Sinovim, in sicer tako, da se njuni avreoli spojita v en sam svetlobni sijaj. Še več, tudi njuni očesi sta spojeni v en sam pogled. Zdi se, kot da je Materino oko vstopilo v Sinovo in se popolnoma oblikovalo po njem. Marija je sprejela Božjo vizijo že tedaj, ko je s svojim "zgodi se" sodelovala s Svetim Duhom pri Božjem učlovečenju. Samo v sodelovanju, samo v sinergiji s Svetim Duhom smo tudi mi sposobni uzreti Božjo vizijo in gledati vse naše življenje v Kristusu. Ta isti Duh, ki izliva v naša srca Božjo ljubezen (prim. Rim 5,5) nas bo tako celostno združil s Kristusom, da bomo v njegovi veliki noči videli tudi našo veliko noč in jo sprejeli. Ljubezen nam namreč daje videti stvari na podoben način, ljubezen nas dela podobne Kristusu. Postati podoben Kristusu pa pomeni biti sposoben videti dobro tudi tam, kjer ga zgolj človeški pogled ne more videti. Zunanje, človeško oko gleda trpljenje, poraz, ponižanje in smrt, notranje oko, ki je spojeno s Kristusom, pa vidi smisel, vidi spremenjenje zla v luč in odrešenje.

Že včeraj smo omenili, da ima Marija pod križem roko na prsih v znamenje, da v srcu premišljuje to, kar gleda. V Banski Bistrici na Slovaškem pa ima Marija celo obe roki na srcu, kot bi hotela umirajočemu Sinu reči, da lahko računa le na njeno srce, le na njeno ljubezen. Ta poudarek je še močnejši v Domu krščanskih srečanj blizu mesta Como v Italiji, kjer je Marija popolnoma zavita v rdeče oblačilo poboženja, tako da njenih rok sploh ne vidimo več. Vse, kar je kot mati v življenju storila za Sina, je zdaj navidez brez smisla. Njena dejavnost je zdaj le še notranja dejavnost srca, le še moč ljubezni, s katero objema vso Cerkev.

V župnijski cerkvi v Pertoči je z držo rok nakazano še nekaj drugega. Medtem ko Marija svojo levico polaga na srce, njena desnica skorajda skrivaj počiva na maternici. Tam ga je devet mesecev nosila in mu iz svojega mesa stkala telo, ki bo zdaj razpeto na križu. Kot mati z vsako celico svojega telesa trepeta za Sinovo življenje in vse v njej se upira temu trpljenju. Kot Devica pa ve, da Sina ne more ohraniti pri življenju, kakor mu tudi ni sama dala življenja. On sam je Gospod življenja, On ima oblast, da daje življenje in da ga zopet prejme, kot beremo v Janezovem evangeliju (prim. Jn 10,18).

Pogosto je Žalostna Mati Božja predstavljena tudi v drži, ki jo v bizantinski ikonografiji poznamo kot "deisis", se pravi tako, da z obema rokama kaže na Kristusa Odrešenika in je s tem za nas priprošnjica, srednica odrešenja. Tudi tu se Marijina podoba simbolično prekrije z vlogo Cerkve, katere poslanstvo je pokazati Kristusa svetu. Ta simbol Marije-Cerkve se še bolj poglobi na prizorih križanja, kjer se Marija oklepa Kristusa in v svojo dlan zajema vodo in kri, ki pritekata iz njegove prebodene strani. Za Cerkev je torej bistvenega pomena, da se drži Kristusa in z zakramentalnimi vrelci, ki jih prejema iz njegovega srca, nadaljuje odrešenjsko poslanstvo. Samo če smo stisnjeni h Kristusovemu usmiljenemu srcu, lahko tudi v oddaljenih odkrijemo pristne iskalce, prav kot Marija v vatikanski kapeli Redemptoris Mater, ki gleda poganskega stotnika in vidi prvega vernika, prvega, ki je pod križem dejal: "Resnično, ta človek je bil Božji Sin" (Mr 15,39).
Končajmo s stavkom iz bizantinskega bogoslužja na veliki petek:
 "Zame si bil križan, da bi se name spustilo usmiljenje; tvoja stran je bila prebodena, da bi iz nje pritekli zame studenci življenja; z žeblji si bil pribit, da bi me brezno tvojega trpljenja prepričalo o tvoji moči in da bi ti jaz zaklical: O, Kristus, ki daješ življenje, slava tvojemu križu, o, Odrešenik, in tvojemu trpljenju."

Pripravila: s. Nataša Govekar