RIM (torek, 18. maj 2010, RV) – Na svatbi v Kani, podobno pa tudi v vsej zgodovini
marijanskih prikazovanj, Marijino materinsko srce sočustvuje z žalostnim stanjem tistih,
ki so ostali brez vina, se pravi brez ljubezni. Marijini posegi v človeško zgodovino
so vedno povezani s pomanjkanjem ljubezni.
Strežnikom na svatbi v Kani in
vsem, ki ji želijo prisluhniti, Marija svetuje, naj sledijo Gospodovi Besedi: "Karkoli
vam reče, storite". Ona je bila prva, ki je ob uri oznanjenja sprejela Božjo Besedo
in jo uresničila, zato lahko to svetuje tudi drugim.
V kapiteljski dvorani
madridske katedrale je zato prizor svatbe v galilejski Kani združen s prizorom angelovega
oznanjenja Mariji. Z višine se spušča zlati zvitek Božje Besede in po angelovih rokah
doseže Marijo, pokrije njeno naročje in se še naprej spušča, tako da postane nekakšna
steza ali cesta, po kateri že stopa strežnik z galilejske svatbe. Marija se z eno
roko drži tega zvitka, z drugo pa strežniku kaže pot h Kristusu. Strežnik torej po
Marijinem vzoru posluša Gospodovo besedo in ta Beseda postane luč na njegovi poti,
prav kakor pravi psalm: "Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi" (Ps
119,105). Razsvetljen z lučjo Božje Besede tudi strežnik lahko zre resnični smisel
čudeža v Kani. Zato na tej podobi strežnik ne podaja čaše ženinu in nevesti, pač pa
Kristusu, saj je on resnični Ženin. Podoba ima tako tudi eshatološko vsebino, saj
nas spomni na tisto Kristusovo besedo: "ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega
dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta" (Mt 26,29). Mozaična podoba
nam torej pomaga povezati dogodek v Kani z zadnjo večerjo, kjer Kristus razodene učencem,
da je to novo vino v resnici njegova kri, kri zaveze, ki se preliva za nas v odpuščanje
grehov. Obenem pa nam že odpira pogled v Božje kraljestvo, kjer očiščeno in poboženo
človeštvo skupaj s Kristusom pije vino nove zaveze. Svatba v galilejski Kani se glede
na štetje v Janezovem evangeliju odvija "šesti dan". Ta umestitev svatbe v šesti dan
se navezuje na Jezusovo smrt, ki se je zgodila dan pred soboto, torej šesti dan (prim.
Jn 19,31). Šesti dan pa je bil tudi dan stvarjenja človeka. Gre torej za dan, ko se
na križu poraja novi človek, prerojen iz Božje krvi.
Svatbena miza iz galilejske
Kane se na mozaiku v Madridu že odpira v naslednji prizor - prizor vstajenja -, kjer
angel kaže na prazen grob, vstali Kristus pa se izmuzne Magdaleninemu oklepanju in
z roko nakazuje, da odhaja k Očetu. Ta vstajenjski okvir nam torej pomaga zreti svatbeno
razsežnost Kristusove velike noči. Velikonočna skrivnost, smrt in vstajenje, je torej
temeljni okvir za razumevanje svatbe v galilejski Kani. O svatbeni razsežnosti
Kristusove velike noči čudovito piše Jakob iz Saruga:
»Žene niso združene
s svojimi možmi na isti način, kot je Cerkev združena z Božjim Sinom. Kateri
ženin umira za svojo nevesto razen našega Gospoda? Katera nevesta si je
izbrala umorjenca za moža? Kdo je od začetka sveta kdaj dal svojo kri kot
poročni dar razen Križanega, ki je zapečatil poroko s svojimi lastnimi ranami? (...) On
je odprl svojo stran in združil svoj kelih in sveto kri, da bi ga dal piti
njej in bi tako pozabila svoje mnoge malike. Ona ga je mazilila z oljem,
ga oblekla v vodi, ga užila v Kruhu, ga pila v Vinu, da bi svet spoznal,
da sta dva eno. (...) Smrt ločuje žene od njihovih mož, tu
pa prav smrt združuje to Nevesto z njenim Ljubim!