16. dan šmarnic:
Marija in deček Jezus v templju

RIM (nedelja, 16. maj 2010, RV) – Danes si bomo ogledali še en prizor iz veličastne kripte patra Pija v San Giovanni Rotondo, in sicer prizor dečka Jezusa med pismouki v templju.

Lukov evangelij poroča, da so dvanajstletnega Jezusa starši peljali s seboj v Jeruzalem na praznik pashe, se pravi na praznik velike noči. Vendar pa se po končanih prazničnih dneh Jezus ni vrnil s svojimi sorodniki. Zakaj? Ko ga Marija in Jožef tretji dan najdeta in ga očitajoče sprašujeta, zakaj jima je povzročil takšno skrb in tesnobo, ju Jezus sam začudeno sprašuje: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Lk 2,49).

Jeruzalem je Božje mesto, zato je jasno, da je mesto Božjega Sina prav tu. Tempelj je Očetova hiša, zato je to tudi Jezusov dom. Že od malih nog se torej na Jezusu pokaže ta napetost med Očetovo voljo in človeškimi pričakovanji. Pričakovanja njegovih krvnih sorodnikov ne morejo prevladati nad njegovo istovetnostjo Božjega Sina. Kasneje bo Jezus sam razložil, da so njegovi resnični sorodniki tisti, ki poslušajo Božjo Besedo in živijo po njej, tisti, ki uresničujejo voljo njegovega Očeta.

Zanimivo je, da Jezusa ne najdejo ne prvi ne drugi dan, ampak tretji dan. V tem dogodku so že prisotne velikonočne koordinate: gre za isti kraj - mesto Jeruzalem, za isti čas – velikonočni praznik – in tudi za isto število treh dni skritosti, ki ima simboličen pomen. Marija ga najde tretji dan, prav kakor bodo svete žene in apostoli tretji dan našli prazen grob. S temi velikonočnimi koordinatami je nakazano, da bo ta deček, ki v svoji osebi združuje Boga in človeka, s svojo veliko nočjo, se pravi s smrtjo in vstajenjem ljudi dokončno združil z Bogom.
 Na mozaični podobi Jezus sedi med pismouki, oblečen je v svoja rdeče-modra kristološka oblačila, pred seboj pa razpira dolgi zvitek Božje Besede. Okrog njega stojijo pismouki, ki se čudijo njegovi razumnosti, vendar še ne zmorejo videti, da je ta Božja Beseda, ki se odpira na Kristusovem telesu, dejansko že utelešena, je že vsa zajeta v njegovem telesu. Mali Jezus s svojo roko kaže na zvitek, kot bi nam hotel pomagati, da razberemo sporočilo. Kaj piše na tem zvitku? "Glej, prihajam, v zvitku knjige je pisano o meni" (Ps 40, 8). Telo si mi pripravil, da izpolnim tvojo voljo (prim. Heb 10,5-7).

Na desni strani stoji Božja Mati – samo zaradi njenega sodelovanja je namreč Bog lahko svojemu Sinu pripravil telo, s katerim bo dopolnil načrt odrešenja. Marija ima roke prekrižane na srcu, ker je rečeno, da je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu (prim. Lk 2,51). Njena drža pa zelo spominja tudi na žalostno Mater Božjo pod križem, ki prav tako drži roke na srcu in zre nedoumljivo skrivnost umiranja Božjega Sina. Za Marijo stoji Jožef, ki svoje lice naslanja na roko, kar ustreza njegovi običajni drži pri Gospodovem rojstvu. Gre za držo spraševanja, razglabljanja. Jožef namreč ni resnični otrokov oče in se sprašuje o pravem, nebeškem Očetu. Marija in Jožef ne razumeta takoj, kaj pomeni ta dogodek v templju, prav kakor tudi pod križem ne bo samoumevno, da gre za najvišje razodetje Božje ljubezni v taki tragediji.
 Drža Marije in Jožefa nam torej pomaga razumeti, da imajo vsi dogodki Jezusovega življenja smisel samo v luči njegove velikonočne daritve.

Beda Častitljivi takole zapiše o Mariji:

"In njegova mati je vse te besede shranila v svojem srcu". Prav tako je hranila vse evangeljske besede, tako tiste, ki jih je razumela, kot tiste, ki jih še ni mogla razumeti, tako da je lahko o njih premišljevala in jih preučevala z večjo pozornostjo. Naučimo se torej popolne čistosti presvete Device, ki je - čista v besedi kakor v telesu - v srcu hranila verske resnice."


Pripravila: s. Nataša Govekar