Duhovna misel za 7. velikonočno nedeljo: Veselje vodi v sožitje
Vnebohod je zaključil velikonočne dogodke. Apostoli so še v pričakovanju Svetega
Duha, skrivnost Jezusove osebe pa se je dopolnila z vnebohodom. Z vnebohodom Jezus
ne odide na nek določen kraj. On ne izgine. Res je, da ga ne morejo več telesno videti,
a v sebi doživljajo veliko veselje, ki jim da moči, da se vrnejo v Jeruzalem, kjer
se je vsa tragedija, ki so ji bili priča, dogajala. Doživljajo, da je končno prišel
trenutek, ko bo Bog obnovil Izraelsko kraljestvo. Doživljajo veselje, da je Bog postal
del zgodovine in jo tako preobrazil v svoje kraljestvo. A Jezus ne potrdi teh njihovih
občutkov in misli.
Pove jim, da še ne gre za dopolnitev Božjega kraljestva.
Zagotovi pa, da jim bo Sveti Duh dal moč, da bodo njegove priče. Edino kar poudari
je, naj pustijo, da bo Sveti Duh deloval v njih, da bodo lahko pričevali o Jezusu.
Pove jim, da je vir njihovega veselja prav pričevanje o njem. Po njihovem
veselju bo Božje veselje doseglo vse ljudi in bo sijaj Božje lepote Jezusa Kristusa
lahko dosegel vse. V tem veselju se bo lahko vsem pokazala Očetova Božja ljubezen
do vsakega človeka. Zato so opomnjeni naj ne gledajo v nebo. Jezus se bo vrnil na
enak način kot so ga videli oditi. To pomeni, da bodo vsi ljudje, ki se bodo še rodili
na ta svet, lahko deležni veselja, da so Božji, prav preko našega, tvojega in mojega,
pričevanja o Jezusu. Skupaj z nama bodo postali del velikega prenovljenega človeštva,
ki ga je Bog zbral okrog svojega Sina. Skupaj z njim bomo vsi pričakovali trenutek
dokončne dopolnitve za katero pa ve samo Bog Oče. Naš cilj je namreč da bomo vsi eno,
Bog v nas in mi v njem.
Sedanji čas pa je čas pričevanja. Čas v katerem naj
bi čim več ljudi spoznalo Sina človekovega in s tem Očeta. Zaradi spoznanja njega
sva v moči Svetega Duha spet sposobna živeti drug z drugim kot brat ali sestra.
Ti
in jaz sva lahko priči vstalega Jezusa Kristusa v svetu le, če sva deležna Jezusovega
pričevanja. On nama vedno znova kaže Božje ljubeče obličje do vsakega človeka. Midva
za svoje pričevanje lahko zajemava le iz njegovega Božjega upanja. Ničesar več se
nama ni treba bati, kajti nič več se nama ni treba prepuščati ohromelosti zaradi strahu
pred smrtjo. Midva lahko uživava veselje, mir in svobodo po katerih hrepeni vsako
človeško srce, čeprav jih ne pozna. Jezus nama podarja veselje, mir in svobodo, ki
nama jih nihče ne more ukrasti iz srca. In ta dar lahko midva v moči Svetega Duha
deliva tudi z drugimi.
Četudi midva ljubljenega Gospoda nič več ne vidiva
z očmi, sva lahko še vedno polna veselja, kajti v njem in z njim vstalim tudi midva
nadaljujeva z razodevanjem Božje zaveze z vsakim človekom. Prav v tem je vir največje
sreče, veselja, svobode in miru. Seveda doživljava koliko je pri tem notranjih in
zunanjih ovir. A ne pozabiva. Evangelist Janez naju spomni, da je Jezus molil in še
moli, zate, zame in za vse tiste, ki ga bodo v vseh časih spoznali, da bi bili eno
v ljubezni in tako pričevali o Njem.
Evangelist Janez v 17 poglavju zapiše
vrhunec Jezusovega razodevanja učencem, ki so neposredno vpleteni v njegov pogovor
z Očetom. Jezus kar šestkrat izreče besedo Oče. Za sedmič čaka nate in name. Čaka
in vabi, da bi jo tudi ti in jaz lahko izgovarjala vsak dan in neštetokrat v vsakršnih
življenjskih okoliščinah. Še posebej pa danes tukaj in sedaj. Ko izgovarjava Oče naš,
postajava svobodna, kar pomeni sinova. Postajava sinova med seboj pa brata. Na tak
način posvečujeva njegovo ime na zemlji.
V moči te molitve bova tudi ti in
jaz lahko pričevala o tem, kar je v Jezusu Oče že dopolnil. Jezusovo delo, ki ga je
dopolnil, se skozi čas nadaljuje preko tebe in mene, če hočeva in pustiva in se za
to odločiva. Želi doseči vse. Vsi bodo v moči pričevanja ljubezni pritegnjeni k njemu.
Usoda in cilj sveta je namreč postopno in dokončno razodetje ljubezni Očeta in Sina
do vsakega človeka in vsega kar je. Ta ljubezen želi žareti iz obličja in srca vsakega
človeka vseh časov.