RIM (sobota, 15. maj 2010, RV) – Z begom v Egipt se je Kristus, ki ga sveti
Efrem imenuje tudi "Seme" in "Klas", rešil pred mečem, ki je pobil nedolžne, a le
zato, da bi s vrnil k žetvi kot zrel pšenični snop: V Betlehemu so morilci poželi
nežne cvetlice, da bi med njimi propadlo tudi blago seme, v katerem se je skrival
kruh življenja. Klas življenja se je pognal v beg,da bi prišel k žetvi kot snop
(Efrem Sirski, Božične himne, XXIV, 17).
Ti in drugi Efremovi verzi so navdihnili
podobo "Marije, Matere pšeničnega klasja", ki se nahaja v Monzi. Celotna kompozicija
temelji na priliki o sejalcu (Mr 4,1-20). V priliki slab izid setve (seme ob poti,
na kamnitih tleh, med trnjem) služi kot okvir, v katerem pride še bolj do izraza dobra,
rodovitna zemlja. Seme je dobro in ni mogoče, da ne bi obrodilo, saj je to seme Božja
Beseda (prim. Iz 55,10-11). Človek pa lahko s svojo upornostjo ovira učinkovitost
Besede, prav kakor slaba zemlja lahko ovira rodovitnost semena. Zato smo poklicani
v Marijino šolo, da bi se pri njej, dobri, deviški zemlji, naučili ponižnosti ustvarjenega
bitja. Marija ve, da nima življenja v sebi in da sama ne more ničesar storiti (prim.
Jn 15,5), zato se popolnoma zaupa Darovalcu življenja in pusti, da deluje On. V njenem
srcu Beseda najde dom, v njenem naročju Beseda postane telo, v njej se nepropadljivo
seme vseje in raste.
Na mozaiku je Božja Mati eno z zemljo. V njenem naročju
je Jezus s snopom zlatega pšeničnega klasja v rokah. Klas življenja je prišel v stvarstvo
po njej in s svojo malo ročico se stiska k njej: človeštvo, očiščeno v Devici Mariji,
končno lahko sprejme Božjo nežnost. Z eno roko Marija pospremi Jezusovo spuščanje
na zemljo: ona je Jakobova lestev (prim. 1 Mz 28,12 sl.), ki je Bogu omogočila, da
se spusti med nas. Z drugo roko pa odpira svoj plašč - zdi se, kot bi Marija hotela
zaščititi Sina, ki bo šel od nje, da bi umrl na križu. A prav tam se bo njeno materinstvo
razširilo na vse nas (prim. Jn 19,26-27).
Iz Marijinega naročja se bo Jezus
spustil v naročje šeola, v kraljestvo smrti. Skrivnost dveh naročij nam govori o združenosti
učlovečenja in velike noči. Kristusovo trpljenje ustreza pšeničnemu zrnu, ki pade
v zemljo in umre, vendar obrodi obilo sadu ( prim. Jn 12,24), ne le klas, ampak cel
snop zrnja. Otrokov pogled je rahlo žalosten, ker bo "snop" požet in zmlet v smrti,
da bi tako postal kruh novega življenja. Zadnja žetev pa bo njegova. Ko bo to nepropadljivo
Seme položeno v zemljo, bo pokončalo smrt in vstalo v večno življenje skupaj z vsem
človeštvom.
Od pšeničnega zrna do Kristusovega Telesa, od vsejane Besede do
požetega Snopa: ta podoba nam pomaga objeti celotno Kristusovo skrivnost in jo sprejeti
kot skrivnost našega odrešenja. Seme njegove Besede nosi v sebi moč velike noči in
želi le, da ga sprejmemo. "S krotkostjo sprejmite besedo, ki je vsejana v vas in ima
moč, da reši vaše duše", pravi Jakobovo pismo (Jak 1,21).
V Efremovih hvalnicah
Marija pravi:
"Zate sem zemlja in ti si kmetovalec, vsej vame svoj glas,
ti ki seješ samega sebe v naročje svoje matere."
In na drugem mestu Efrem
nadaljuje:
"Poškropil je poživljajoči dež na Marijo, žejno zemljo. Kot
pšenično zrno je potem padel v šeol in prišel iz njega kot snop in novi
kruh. Blagoslovljena bodi njegova daritev!"
In še:"Hvaljen
bodi Kmetovalec, ki je postal vsejana Pšenica in požeti Snop."
Darovanjski
spev v maronitskem bogoslužju pa takole poje: »Kruh življenja,
je rekel Gospod, sem prav jaz, ki sem se iz nebeških višin spustil v nižine, da bi
po meni svet imel življenje. Oče je poslal mene, breztelesno Besedo, in Marijino naročje
me je sprejelo kot rodovitna zemlja slastno pšenično zrno. In glej, zdaj me duhovniki
s svojimi rokami prinašajo na oltarje. Aleluja!«