RIM (petek, 14. maj 2010, RV) – Kripta patra Pija v italijanskem San Giovanni
Rotondo je najveličastnejše delo ateljeja Centra Aletti. Na več kot dva tisoč kvadratnih
metrih so upodobljeni cikli iz življenja Kristusa, svetega Frančiška in svetega Pija
iz Pietrelcine. Lepote in teološke globine tega umetniškega dela enostavno ni mogoče
zajeti ne s fotografijo ne z besedo, zato se bomo ustavili ob enem samem prizoru iz
te kripte, in sicer pri Begu Svete družine v Egipt.
V Prvi Mojzesovi knjigi
je Egipt dežela, v katero so Jakobovi sinovi iz ljubosumja prodali brata Jožefa. Egipt
je torej kraj, ki spominja na njihov greh. Po neskončnem Božjem usmiljenju in previdnosti
pa prav Egipt postane kraj njihovega odrešenja, saj odtod Jožef reši svoje brate pred
lakoto. Z Drugo Mojzesovo knjigo postane Egipt sinonim vsega zla in teme, saj je za
Izraelce za vedno povezan s spominom na suženjstvo. Za izhod iz tega suženjstva pa
je potrebno iti skozi puščavo in zanimivo je, da tukaj Izraelci kljub negativnemu
spominu začnejo objokovati Egipt (prim. 2 Mz 16,3). Na puščavski poti se jim tako
zelo toži po prejšnjem življenju, da si naredijo celo boga po svojem okusu in častijo
zlato tele.
"Egipt" je za vse nas tisti kraj, iz katerega bi bili radi osvobojeni,
ker nas zasužnjuje. Ko pa Gospodova pot postane težka, se nam temine tega kraja zdijo
spet privlačne.
Mi ne zmoremo razkrinkati naših malikov. Zato se je sam Gospod
spustil tudi v Egipt, da bi v ta mračni kraj greha in sužnosti prinesel luč in ga
napolnil z milostjo. Ni slučaj, da mora Sveta družina bežati v Egipt. Tako se je izpolnilo,
kar je Gospod rekel po preroku: "Iz Egipta sem poklical svojega sina". Kristus mora
namreč ponoviti celotno pot izraelskega eksodusa. Spusti se v Egipt, da bi nas dvignil
in se skupaj z nami vrnil v obljubljeno deželo. Pot odrešenja se vedno odvija po tej
dinamiki spuščanja in dviganja.
Mozaik prikazuje Jezusa sedečega na oblazinjenem
oslu. Sedi tako, da je obrnjen na stran, v skladu z ikonografijo ustoličenja. Kristus
namreč vstopi v Egipt kot pravi Kralj. Na tleh vidimo razbite kipe raznih božanstev.
Po izročilu so namreč ob Kristusovem vstopu v Egipt maliki popadali s svojih stebrov,
ker so prepoznali oblast pravega Boga.
Ob njem stopata Jožef in Marija. Marija
z nogo stre kačjo glavo, kakor je bilo napovedano v "protoevangeliju", se pravi v
3. poglavju 1. Mojzesove knjige, kjer je rečeno: "Sovraštvo bom naredil med teboj
in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom."
Apokrifni evangeliji poročajo,
da so se na poti v Egipt palmove veje same sklonile, da bi nahranile Sveto družino.
Zato Marija nosi v rokah dateljne. Dateljni pa so simbol za gotovost življenja, saj
ta sadež zagotavlja jed v vseh letnih časih. Marija nosi dateljne, ker smo po njej
prejeli tisto izobilje življenja, ki ga zagotavlja Kristus. Kdor je Kristusov, ima
povsod, tudi v izgnanstvu, poroštvo življenja.
Za konec prisluhnimo Efremovi
hvalnici Kristusu, ki je razkrinkal naše malike:
Zlobnež je vedel, kako
nas zadeti: z zvezdami nas je zaslepil, z bogastvom nam je škodil, z
zlatom nas je osiromašil, z izklesanimi maliki nam je naredil
kamnito srce. Blagoslovljen ta, ki ga je s svojim prihodom omehčal! Kamni
so bili izklesani in postavljeni tako, da bi se ljudje ob njih spotaknili. Niso
bili postavljeni na cesto, da bi se ob njih spotaknili slepi; imenovani
so bili "bogovi", da bi se ob njih spotaknili tisti, ki vidijo. Blagoslovljen
ta, ki je razkrinkal malike!