2. dan šmarnic:
Obličja, pogledi, kretnje, vloga snovi in barv v umetnosti p. Marka Rupnika

RIM (nedelja, 2. maj 2010, RV) – Začeli smo šmarnična razmišljanja, v katerih bomo obiskali kar lepo število bogoslužnih prostorov in si ogledali vrsto mozaikov. Kako neki – me boste vprašali – saj se vendar po radiu ne da gledati umetniških del?! Res je, zato blagor vam, dragi poslušalci in poslušalke, če boste kakor tisti, ki niso videli, pa so vseeno verjeli.

Ker pa nas morda posluša tudi kakšen nejeveren Tomaž, ki bi se rad na lastne oči prepričal o tem, kar sliši, vas vabim, da obiščete spletno stran Centra Aletti (centroaletti.com) in v rubriki Duhovna umetnost poiščete fotografije mozaikov, o katerih bo tekla beseda.

Vse se je začelo s kapelo Odrešenikove Matere, ki so jo na željo papeža Janeza Pavla II. p. Rupnik in njegovi sodelavci poslikali z mozaiki. V dobrih desetih letih, odkar je bila končana vatikanska kapela pa je atelje Centra Aletti delal v več kot 70-ih cerkvah in kapelah, ki se nahajajo po vsem svetu, od Sirije do Združenih držav Amerike. V zadnjih letih so se v to bogato zbirko vpisala tudi tri velika romarska središča: Fatima, Lurd in San Giovanni Rotondo.

Rupnikovi mozaiki so prepoznavni po izredno raznoliki uporabi snovi: drobni kamenčki se družijo z ogromnimi kamni, bleščeče emajle najdemo ob prodnikih, marmorje in granite ob zlatih ploščicah. Kot da bi vsa snov tega sveta želela skupaj z upodobljenimi svetniki zapeti hvalnico Bogu. In res, prav o tem pričuje mozaična umetnost: da je tudi snov poklicana v odrešenje. Vsak delček ustvarjenega sveta je zaznamovan s Kristusovim pečatom in hrepeni po tem, da bi vstopil v medsebojne odnose, in sicer tako, da postane ljubeč dar v naših rokah. Samo tako je lahko iztrgan iz smrti.

Ta zelo plastična snovnost se umiri na svetlih obličjih, na katerih se zdi, da so kamni že presvetljeni z lučjo. Na obrazih Kristusa, Božje Matere in svetnikov kamen postane toplina in milina, ker je tu snov vsa prežeta z izrazom osebe. Velike prodorne oči vedno iščejo naš pogled in nas spominjajo, da v cerkvi nismo nikoli sami, ker smo v občestvu. Najdeni smo, še preden začnemo iskati Božjo bližino, videni smo, še preden spregledamo, ljubljeni, še preden začnemo ljubiti.

Svetniški liki so zelo preprosti, zgoščeni v en sam gib ali držo, s katero dajejo prednost drugemu, s katero tako ali drugače kažejo na Kristusa.

Barve so odločne: rdeča je res rdeča in modra res modra. Skladnost – tako v umetnosti kot v življenju – ne prihaja iz mešanja, ampak iz sile ljubezni, ki edina zmore združiti nasprotja. Z barvami so podane teološke vsebine: rdeča, najbolj intenzivna barva, kar jih je v naravi, označuje Boga, in njena komplementarna modra človeka. Zato je Kristus, pravi Bog in pravi človek, oblečen v rdeče oblačilo in odet v moder plašč. Božja Mati, simbol človekovega poboženja, pa je oblečena v modro in zavita v rdeč plašč. Z belo je nakazano to, kar pripada Svetemu Duhu. Zlata kot najbolj žlahtna kovina, ki nikoli ne izgubi svojega sijaja, je pričevalka večne Božje svetosti in zvestobe.


Pripravila: s. Nataša Govekar