Duhovna misel za četrto velikonočno nedeljo

Povabljena sva, da svojo pozornost iz Vstalega Jezusa obrneva na učence, ki ga prepoznajo in tako postanejo skupnost Vstalega Jezusa. Zadnje velikonočne nedelje so v celoti osredotočene na skupnost učencev, ki je zbrana okrog svojega Gospoda. Skupnost je priča njegove ljubezni. Preveva jo veselje Svetega Duha. Iz njega izvira njeno apostolsko poslanstvo v svetu do konca časov.

Evangeljski odlomek poudarja, da je skupnost trdno združena s svojim pastirjem. Zaradi tega je ni mogoče razkropiti. V njej je življenje Vstalega Jezusa iz katerega in za katerega živi. Jezusove besede iz evangelija niso zgolj preprosta ponovitev prilike o dobrem pastirju. Nasprotno. Še bolj natančno določijo njegovo istovetnost in skrivnost njegove osebe, ki so jo nenehno obsojali (prim. Jn 8-10).

Osrednja misel je naslednja: vi me ne morete razumeti zato, ker nočete stopiti na mojo stran. Vi se sklicujete na Boga zato, da bi me zavrnili, a je prav Bog tisti, ki me je poslal k vam. Če mene ne sprejmete, ne boste mogli niti dojeti kako je Božja ljubezen do vas velika. Tisti pa, ki me posluša, me posluša zato, ker mi pripada, v resnici pozna veličino Božje ljubezni in ga nihče ne bo mogel oropati gotovosti ali ločiti od mene.

Ne glede na to koliko so se borili proti Jezusovi zvestobi Očetu, še posebej v drami trpljenja in smrti na križu, nikomur ni uspelo Jezusa iztrgati iz Očetovih rok. Na enak način Jezusovih učencev ne bo mogel nihče iztrgati iz Jezusovih rok, čeprav se jih bodo nasprotniki nasilno lotili. To je pomen besed prošnje iz molitve Očenaš, ki pravi: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Zato Tertulijan zapiše: „ko prosimo vsakdanji kruh, ki je Kristus, mi prosimo, da bi nenehno in za vedno ostali v Kristusu in da ne bi bili nikdar ločeni od njegovega telesa. Prosimo, da bi živeli na tak način, da ne bi bili nikdar daleč od evharistične mize in bi uživali polno zaupnost z njim. V polni zaupnosti z Njim doživljamo tudi dopolnitev skrivnosti bratstva in sestrstva med seboj, ki ga Jezus omogoča in je njegov začetnik.

V Kristusu je začetek neuničljivega bratstva med nami. Zato lahko Ps 100,3 pravi: „on nas je naredil in mi smo njegovi, njegovo ljudstvo, čreda njegove paše”. Ker smo njegovi in je on najmočnejši, nas nihče ne more iztrgati iz njegove roke. Če svoje življenje črpamo iz njega, ki je Živi, tisti, nad katerim smrt nima več oblasti, potem pomeni, da življenje, ki ga živimo ne bo pokleknilo več pred ničemer saj ni več podvrženo smrti.

V Kristusu Vstalem se je namreč razodela izkušnja Božje ljubezni do človeka, ki jo z Jezusom delijo in živijo tudi njegovi učenci. Prav ta izkušnja ljubezni je revolucionarno vplivala na notranje zaznavanje prvih krščanskih generacij. Vpliv tega izkustva je bil tako močan, da je postalo korenina novega človeštva, ki se je kot kvas razširilo po vsem svetu. Skupnost Jezusovih učencev postane za ves svet izziv upanja.

O tem zgovorno pričujeta dva odlomka iz apostolskih del. Prvi odlomek so Pavlove in Barnabove besede bratom, ki so se Božji besedi upirali: „Vam bi se morala najprej oznaniti Božja beseda. Ker pa jo zavračate in se sami nimate za vredne večnega življenja, glejte, se obračava k poganom” (Apd 13,46). Človekova drama je prav v tem, da sam o sebi slabo ali hudobno misli. V slabih mislih o sebi pa se skriva hudobna sodba in misel o Bogu. Nimamo se za vredne Božjih skrivnosti v katere nas Bog vabi, da bi v njih sodelovali in jih bili deležni. To seveda ni povezano z nobeno religijo, ampak samo in zgolj z notranjo usmeritvijo in odprtostjo naših src. Če dostojanstva, ki nam ga daje Bog, ponižno ne sprejmeva, potem sva nasilna do sebe in do vseh drugih. Postaneva žrtve strahu in groze pred smrtjo. Svet je v resnici prestreljen z učinki te groze in strahu.

Drugi odlomek pa zaključi pripoved: „učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha” (Apd 13,52).

Naloga Svetega Duha je graditev človeštva, ki živi kot eno srce in ena duša. V tem je vir veselja. Oboje skupaj je večno življenje. Sodelovanje pri sami skrivnosti življenja Boga in v Bogu, ki ni niti najmanj odvisno od tega kar dela svet ali od tega kar nam dela svet. Lahko se ves svet obrne proti nam, a proti skrivnosti življenja v Božjem Duhu ne more ničesar opraviti. In prav to je vir upanja za ves svet. Če verujeva Jezusu vstalemu pa tudi zate in zame. Naj te napolni neskončna moč Vstalega, ki jo doživljaš v skupnosti, ki obhaja evharistijo.


Pripravil: p. Vilijem Lovše