Novost v odnosih vstali Gospod - učneci, izhaja iz razvidnosti dejstva vstajenja

RIM (petek, 9. april 2010, RV) – V velikonočni osmini smo kristjani do konca časov posebej poklicani, da se poglabljamo v skrivnost Kristusovega vstajenja, ker bo samo tako moč vstalega Gospoda delovala tudi v nas. Vstali Gospod je svoje učence 40 dni uvajal v novo stvarnost, ki jo kot Bog in človek živi od vstajenja dalje.

Opisi štirih evangelistov o dogodkih na veliko noč pa sve do vnebohoda govorijo o pobudah vstalega Gospoda, kako je uvajal svoje učence v dejstvo vstajenja, ki je najbolj popolna izpolnitev vseh mesijanskih obljub in napovedi. Danes se ustavimo pri pomembni novosti, o kateri poročajo vsi štirje evangelisti. Ta novost je nenavadna stopnja zahtevnosti vstalega Učenika glede vere v njegovo vstajenje. V ta okvir sodi strogo vprašanje Vstalega: »Kaj iščete živega med mrtvimi!«. Učenca na poti v Emavs sta doživela še večjo kritiko: »O nespametna in počasnega mišljenja za verovanje vsega, kar so pripovedovali preroki!« In tu je tudi trojno vprašanje vstalega Gospoda apostolu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad bolj kot tile?«

Če gledamo na zahteve vstalega Kristusa do učencev zgolj s človeškimi očimi lahko rečemo, da vstali Gospod ni bil psiholog, ni imel v sebi tiste potrebne obzirnosti, ki jo ljudje običajno imajo, ko se pogovarjajo z ranjenimi, potrtimi ali zbeganimi osebami. Vse to so učenci prav gotovo bili.

Novost v odnosih vstali Gospod – učneci, izhaja iz razvidnosti dejstva vstajenja. Učenci so videli vstalega Učenika, ga otipali, z njim govorili, ga videli, kako je jedel in še bolj čudežno deloval kot v času javnega delovanja. Razvidnost vstajenja izhaja iz istih čutnih in umskih zaznav kot se to dogaja v življenju vsakega človeka, le s to razliko, da je sedaj to vstali Gospod, ki ga je Oče obudil od mrtvih z mogočno roko. Ta bistveno nova kakovost vstalega Kristusa pa že deluje v spoznavnem procesu učencev do takšne mere, da Vstalemu ni več potrebno upoštevati posledic človeških slabosti, kot so občutljivost, zamerljivost, zbeganost, negotovost v spoznanju in podobno. Ko so učenci bili ob vstalem Gospodu, so v sebi začutili neko posebno moč, ki je v njih prebujala do takrat neznana spoznanja, nove notranje drže do Vstalega in neko nenavadno smelost, ki je prej niso poznali. To sta v sebi najprej občutila učenca na poti v Emavs, ko sta si rekla: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Sveto pismo« (Lk 24,32)? In to je prehod v novo poznavanje vstalega Kristusa, ki ni več podobno tistemu, kot so ga učenci poznali po mesu.


Pripravil: p. Janez Sraka