Vstali Gospod, ki vstopa pri zaprtih vratih in prinaša mir 

RIM (četrtek, 8. april 2010, RV) – Kristusovo vstajenje je tako korenito spremenilo odnos učencev in sploh kristjanov do Jezusa iz Nazareta in njegovega javnega delovanja, da je sveti Pavel smelo zatrdil, da po vstajenju Kristusa po mesu več ne pozna. Kadar to Pavlovo trditev premislimo, vidimo, da ni preroška, ampak miselno dosledna. Apostol narodov je svojo teologijo razvil iz vsebine dogodka Kristusovega vstajenja. Podobno je ob praznem grobu ugotovil apostol Janez, ko je zapisal, da s Petrom nista razumela pisma, da mora od mrtvih vstati. Navedenim trem izhodiščem za razumevanje skrivnosti vstajenja, namreč prazen grob, da so pisma vstajenje napovedovala in Pavlova trditev, da ne pozna Kristusa po mesu ampak samo vstalega, moramo dodati še opise štirih evangelistov o prikazovanjih vstalega Gospoda učencev v Galileji.

Vsak opis, kako se je vstali Gospod prikazal, najprej opiše pobudo Vstalega. Ta na svojo pobudo vstopi v dvorano, kjer so bili učenci zbrani iz strahu pred Judi. Vstali se sam pridruži učencema na poti v Emavs, ki sta se žalostno pogovarjala o vsem, kar se je tiste dni zgodilo v Jeruzalemu. Med prikazanjem, ko je bil z apostoli tudi Tomaž, Vstali naravnost pove nevernemu apostolu, naj položi svoje prste v Učenikove rane. Vstali kar z obale ukaže učencem, ki vso noč niso ničesar ujeli, naj vržejo mreže na lov. Vstali Gospod tudi sproži odločilen pogovor s prvakom apostolov med katerim ga trikrat vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?«

Vse navedene pobude vstalega Gospoda niso le novost glede na način, kako je presegel običajne ovire, ki jih moramo ljudje vsak dan sproti upoštevati, ampak je še večja, ali popolna novost z ozirom na vsebino, ki jo je vstali Učenik sprožil v svojih učencih. Ko je vstopil pri zaprtih vratih k učencem, jim je najprej rekel, mir vam bodi. S temi besedami jim je naravnost ukazal, naj se več ne bojijo, čeprav je bil njihov strah človeško utemeljen. Učencema na poti v Emavs je med potjo v pogovoru v njunih dušah razblinil neko skrivnostno otožnost, ki sta jo v sebi začutila ob Učenikovem neslavnem koncu, porazu. Tako duhovno stanje je silno nevarno, ker je po eni strani stvarno, po drugi pa se ga človek sam ne more otresti, ker ga navidezna moč hudobije drži v miselnem in duhovnem mrtvilu. Vstali Gospod pa je v njiju takšno stanje premagal, da sta zopet postala goreča v srcu. Neverni Tomaž je ob vstalem Gospodu potreboval le nekaj trenutkov, da je v sebi presegel raven vere, ki je temeljila le na človeški razvidnosti, in je postal veren v moči uvida, ki ga je doživel ob vstalem Učeniku. Odlika vsakega dobrega ribiča je izostren občutek za gibanje rib v vodi, ko z neko gotovostjo vrže trnek ali mrežo na kraj, kjer so ribe. Dober ribič tudi predvidi kraje in čas, ko ne bo ulova. V takem stanju so bili apostoli, ko jim je tujec z obale ukazal naj vržejo mreže. Ko so zaznali obilen ulov, je njihova izostrena izkušnja sprožila spoznanje v veri: Gospod je! Cilj pogovora med Vstalim Gospodom in Petrom, ki ga je izbral za skalo Cerkve in predstojnika, pa ni bila vera v Kristusovo vstajenje, ampak nekaj čisto novega, namreč jasno sprejeto sporočilo in zahteva, da vodstvena služba v Cerkvi nujno izvira iz izključne ljubezni do vstalega Gospoda. Samo tedaj, ko je Peter tretjič izpovedal: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad,« mu je Vstali Gospod rekel: »Pasi moje ovce!« Pri tem prikazanju je prvič, da vstali Gospod potrdi največjo in edino zapoved ljubezni, ki jo je tri leta oznanjal med svojim javnim delovanjem.


Pripravil: p. Janez Sraka