Velikonočna poslanica mestu in svetu papeža Benedikta XVI.
»Pojmo Gospodu: slavno je namreč poveličevan.«

Dragi bratje in sestre!

Prinašam vam velikonočno oznanilo s temi besedami iz bogoslužja, ki kot odmev spominjajo na starodavno hvalnico Judov po prehodu Rdečega morja. Druga Mojzesova knjiga pripoveduje (prim. 15,19-21), da so potem, ko so po suhem prekoračili morje, videli Egipčane potopljene v vodah. Mirjam – Mojzesova in Aronova sestra – in druge žene pa so zaplesale in zapele to pesem veselja: “Pojte Gospodu, ker je čudovito zmagal: konja in jezdeca je pahnil v morje!” Kristjani po vsem svetu ponavljajo to pesem na velikonočno vigilijo in posebna molitev razlaga njen pomen, molitev, ki jo zdaj, v polni svetlobi vstajenja, z veseljem vzamemo za svojo: “Gospod Bog, vidimo, kako se tvoji davni čudeži blestijo tudi v naših časih. Kar si namreč s svojo mogočno desnico storil enemu narodu, da si ga osvobodil faraonovega jarma, delaš zdaj s krstno vodo v zveličanje vseh narodov. Daj, da bo vse človeštvo sprejeto med Abrahamove otroke in bo deležno dostojanstva izvoljenega ljudstva.”

Evangelij nam je razodel dopolnitev starodavnih podob: s svojo smrtjo in vstajenjem je Jezus osvobodil človeka iz tistega globljega suženjstva, suženjstva greha, in mu je odprl pot proti pravi obljubljeni deželi, božjemu kraljestvu, vesoljnemu kraljestvu pravičnosti, ljubezni in miru. Ta “izhod”, “eksodus”, se dogaja predvsem v človeku samem in obstaja v novem rojstvu iz Svetega Duha, kar je učinek krsta, ki nam ga je Kristus dal prav v velikonočni skrivnosti. Stari človek se umika novemu; prejšnje življenje je za nami, lahko stopimo v novo življenje (prim. Rim 6,4). Toda duhovni “izhod” je šele začetek celovite osvoboditve, ki je sposobna obnoviti vsako človeško razsežnost, osebno in družbeno.

Da, bratje, velika noč je resnično rešenje človeštva! Če Kristus – Jagnje božje – ne bi bil prelil svoje krvi za nas, ne bi imeli nobenega upanja, naša usoda in usoda vsega sveta bi bila neizogibno smrt. Toda velika noč je obrnila potek: Kristusovo vstajenje je novo stvarjenje, je kot cepič, ki lahko prerodi vso rastlino. Je dogodek, ki je spremenil globoko usmerjenost zgodovine in jo enkrat za vselej nagnil na stran dobrega, življenja, odpuščanja. Svobodni smo, rešeni smo! Prav zato se iz globine srca veselimo: “Pojmo Gospodu: slavno je namreč poveličevan!”

Krščansko ljudstvo, ki je izšlo iz voda krsta, je poslano po vsem svetu, da pričuje o tej rešitvi, da vsem ponese sad velike noči, ki je v novem življenju, rešenem od greha in obnovljenem v njegovi izvirni lepoti, v njegovi dobroti in resnici. Kristjani – zlasti svetniki – so v teku dva tisoč let nenehno oplajali zgodovino z živim izkustvom velike noči. Cerkev je ljudstvo “izhoda”, “eksodusa”, ker stalno živi velikonočno skrivnost in širi svojo obnavljajočo moč v vsakem času in v vsakem kraju. Tudi v naših dneh človeštvo potrebuje “izhod”, ne samo površnih popravkov, ampak duhovno in moralno spreobrnjenje. Potrebuje evangeljsko odrešenje, da bi izšlo iz krize, ki je globoka, in kot taka zahteva globoke spremembe, začenši z vestjo.

Gospoda Jezusa prosim, da na Bližnjem Vzhodu in še posebej v deželi, posvečeni z njegovo smrtjo in vstajenjem, ljudstva opravijo resnični in dokončni “izhod” iz vojne in nasilja v mir in v slogo. Krščanskim skupnostim, ki zlasti v Iraku poznajo preizkušnje in trpljenje, naj Vstali ponovi besedo, vso polno tolažbe in spodbude, kakor jo je naslovil na apostole v dvorani zadnje večerje: “Mir vam bodi!” (Jn 20,21).

Za tiste latinskoameriške in karibske dežele, ki izkušajo nevarno poslabšanje na področju zločinov, povezanih s trgovino z drogami, naj Kristusova velika noč pomeni zmago mirnega sožitja in spoštovanja do skupnega dobrega. Ljubljeno prebivalstvo Haitija, opustošenega z neznansko tragedijo potresa, naj opravi svoj “izhod” iz žalovanja in obupa v novo upanje, ki ga podpira mednarodna solidarnost. Ljubljeni Čilenci, ki jih je strla še ena katastrofa, a jih podpira vera, naj se vztrajno soočijo z obnovitvenimi deli.

V moči vstalega Jezusa naj se v Afriki končajo spori, ki še vedno povzročajo uničenje in trpljenje in naj se dosežeta tisti mir in sprava, ki bosta zagotovila razvoj. Še posebej izročam Gospodu prihodnost Demokratične republike Kongo, Gvineje in Nigerije.

Vstali naj podpira kristjane, ki zaradi svoje vere trpijo preganjanje in celo smrt, kakor v Pakistanu. Deželam, ki jih prizadeva terorizem in družbena ali verska diskriminacija, naj On podeli moč, da se lotijo poti dialoga in vedrega sožitja. Odgovornim vseh držav naj Kristusova velika noč prinese luči in moči, da bo gospodarska in finančna dejavnost končno zastavljena po merilih resnice, pravičnosti in bratske pomoči. Odrešilna moč Kristusovega vstajenja naj prevzame vse človeštvo, da bo premagalo mnogotere tragične izraze “kulture smrti”, ki teži k širitvi, in bo zgradilo prihodnost ljubezni in resnice, v kateri bo vsako človeško življenje spoštovano in sprejeto.

Dragi bratje in sestre! Velika noč ne deluje z nikakršno magijo. Kakor so na drugi strani Redečega morja Judje našli puščavo, tako Cerkev po vstajenju vedno najde zgodovino z njenimi radostmi in njenimi upi, z njenimi bolečinami in njenimi stiskami. In vendar se je ta zgodovina spremenila, zaznamovana je z novo in večno zavezo, resnično je odprta v prihodnost. Zato pa, rešeni v upanju, nadaljujmo svoje romanje, nosimo v srcu staro in vedno novo pesem: “Pojmo Gospodu: slavno je namreč poveličevan!”

Na velikonočno nedeljo, 4. aprila 2010


Prevedel br. Miran Špelič