Sveti duhovniki ljubijo Cerkev in papeža

RIM (četrtek, 8. april 2010, RV) – Svetniki v Cerkvi je naslov knjige, ki je izpod peresa prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov Angela Amata pred kratkim izšla pri Vatikanski založbi. Poleg vrste razprav o svetosti, so v knjigi zbrani tudi pridige in govori o svetnikih ter njihovi konkretni hoji za Kristusom, eno poglavje pa je namenjeno svetnikom duhovnikom, ki jih avtor knjige v naslovu poglavja imenuje Kristusov dar človeštvu. Nadškof Amato med drugim spregovori o duhovnikovi eklezialnosti, njegovi pripadnosti Cerkvi, ki je najprej povezana s pokorščino cerkvi. Po Amatovih besedah, duhovnik ni pokoren zaradi institucionalne zgradbe Cerkve, ampak zaradi ljubezni. Njegova pokorščina Cerkvi pa se v konkretnem kaže kot ljubezen do papeža. Biti v Cerkvi in za Cerkev za duhovnika pomeni biti v občestvu s Petrovim naslednikom in sinovsko sprejemati njegov nauk. S tem ko pozna in spoštuje papeški nauk, duhovnik prispeva k temu, da se v svetu vedno bolj uveljavlja resnica Kristusovega evangelija, ki je pot, resnica in življenje celotnega človeštva.

Sv. Frančišek, zgled ljubezni do Cerkve in papeža

Svetniki so skozi zgodovino pustili jasno sled pokorščine papežem. Nadškof Amato najprej navede primer sv. Frančiška Asiškega. Že na začetku frančiškanskega vodila, lansko leto je potekalo 800 let od njegove potrditve, Frančišek obljubi svojo pokorščino in spoštovanje do papeža, njegovih izvoljenih naslednikov in Rimskokatoliške cerkve. V baziliki sv. Frančiška v Assisiju se nahaja freska, ki prikazuje sanje papeža Innocenza III. Ta sanja Frančiška, ki z desno ramo podpira steber podirajoče se cerkve. Nadškof Amato dodaja, da je sv. Frančišek primer, kako so svetniki živeli svojo ljubezen do Cerkve in jo gradili s svojim zgledom.

Velika skrivnost duhovnika je to, da poklanja Boga

Tudi v današnji katoliški kulturi, ki je pogosto onesnažena s proti rimsko držo in nepazljivostjo do papeškega nauka, kar se po Amatovih besedah vidi tudi v neupoštevanju in nerabi Katekizma Katoliške cerkve in Kompendija v pridigah in katehezah, bi si bilo treba prizadevati za obnovljeno in pravilno privrženost papežu, ki ni omejena na aplavze, ampak se kaže v sprejemanju in uresničevanju njegovega nauka. Po prepričanju nadškofa Amata, to najprej velja za samo teološko razpravo, ki bi morala upoštevati papeški nauk kot prostor pravovernosti. Pastoralna ljubezen, nadaljuje avtor knjige, ni nič drugega kot popolna samopodaritev duhovnika Cerkvi in dušam, ki so mu zaupane. Je načelo, ki združuje vso duhovnikovo apostolsko dejavnost in je dar Svetega Duha, prav tako pa je njegova naloga in poziv k svobodnemu in odgovornemu odgovoru. Pastoralna ljubezen se najprej izraža kot trajna ljubezen do Kristusa in Cerkve, in šele nato kot predanost konkretnemu delu. Duhovnikov apostolat namreč izvira iz njegovega srca, ki je potrjeno v usmiljenem Kristusovem Srcu, saj je njegova pastoralna ljubezen izbira ljubezni do Kristusa in do Cerkve. V nadaljevanju avtor knjige izpostavi, da obstajajo duhovniki, ki to ljubezen do Kristusa goreče živijo, vedno na razpolago sočloveku, zvesti evangeliju in Cerkvi ter srečni v svojem poklicu. Velika skrivnost duhovnika je namreč to, da poklanja Boga. Duhovnik je božji človek. Mora poklanjati Boga in njegovo resnico, kajti svet ju potrebuje. Predvsem pa je duhovnik poklican k svetosti. Kajti še tako velik grešnik se ukloni pred pričevanjem svetosti. Bolj kot besede, mora govoriti duhovnikovo življenje. V srečanju z duhovnikom se človek mora srečati z Bogom.