Papež med velikonočno vigilijo: Zdravilo nesmrtnosti obstaja – to je Kristus
VATIKAN (nedelja, 4. april 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je včeraj
zvečer v baziliki sv. Petra v Vatikanu vodil velikonočno vigilijo, med katero je ponovno
zadonela aleluja kot izraz veselja nad Kristusovim vstajenjem. V homiliji je spregovoril
o želji človeštva, da bi našlo zdravilo nesmrtnosti in to zdravilo je Kristus. Tudi
danes je želja po večnosti zelo živa, je dejal papež. Medicina si prizadeva najti
zdravila za razne bolezni in celo zdravilo nesmrtnosti. Tudi če bi se zdravilo našlo
in dokončno odmaknilo smrt ter bi živeli stoletja, se moramo vprašati, kakšno življenje
bi to bilo. V takem življenju ne bi bilo mesta za mlade, v ljudeh bi ugasnila sposobnost
za novosti in življenje bi postalo dolgočasno. Pravo zdravilno nesmrtnosti mora biti
drugačno, je dejal papež. Ni dovolj, da bi nam omogočilo dokončno podaljšanje življenja.
Pravo zdravilo nesmrtnosti mora spremeniti naše življenje od znotraj, v nas mora ustvariti
novo življenje, ki bo dejansko sposobno živeti večno. In kar je novo v krščanstvu,
v evangeliju Jezusa Kristusa, je prav to, da novo življenje prihaja od zgoraj. Toda
kako nam je dostopno to zdravilo nesmrtnosti, kako naj si ga predstavljam, je vprašal
papež.
Krščanska vera nas uči, da se to zgodi pri krstu, ko prejmemo božje
oblačilo in postanemo Kristusova lastnina. Kristjan si oblači božje oblačilo vse življenje,
ko živi v Kristusovi luči, se pripravlja na srečanje z Bogom, da bi z njim večno živel.
Kristjanovo rast za večnost zelo lepo izrazi krstni obred kot vidno zahtevo v obliki
odpovedi in obljub. V prvi Cerkvi je bil krščenec med odpovedovanjem obrnjen na zahod,
ki je simbol teme, zatona sonca, smrti in torej oblasti greha. Krščenec je v tej smeri
trikrat izpovedal svoj »ne«: hudiču, njegovemu miku sveta in grehu. Dokaj presenetljiv
izraz mik sveta je v prvi Cerkvi pomenil zunanji sijaj poganskega bogoslužja
in antičnega gledališča v katerem so ljudje uživali, ko so zveri trgale obsojence
na smrt. Odpoved miku sveta je bilo zavračanje kulture, ki je človeka vklepala
v verige klanjanja oblasti, poželjivosti, laži in krutosti. Ta odpoved je bila zavračanje
vsega, kar sveti Pavel imenuje »dela mesa« ko pravi: Sicer pa so dela mesa znana.
To so: nečistovanje, nesramnost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštvo, prepirljivost,
ljubosumnost, jeza, častihlepnost, razprtije, strankarstvo, nevoščljivost, pijančevanje,
žretje in kar je še takega. Taka oblačila kristjan pri krstu odloži, ker so to
oblačila smrti.
Krščenec se je nato v prvi Cerkvi obrnil proti vzhodu, k
simbolu luči, simbolu novega sonca zgodovine, ki je Kristus. Krščenec določi novo
smer svojemu življenju, odloči se za vero v troedinega Boga, ki se mu ves izroči.
Tako nas sam Bog obleče v oblačilo luči, v obleko življenja. Apostol Pavel ta nova
oblačila imenuje dela ali sadove Svetega Duha in jih opiše z naslednjimi besedami:
ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zestoba, krotkost,
samoobvladovanje (Gal 5,22).
Tekom stoletij so se simboli spreminjali,
toda bistvo krsta je ostalo isto. Krst ni le kopel in še manj nekak zapleten sprejem
člana v skupnost. Zakrament krsta je vedno smrt grehu in vstajenje, prerojenje za
novo življenje. Zdravilna rastlina proti smrti torej obstaja. Kristus je drevo življenja,
ki nam je ponovno dostopno. Če se izročimo Kristusu, tedaj smo v življenju. Zato to
noč vstajenja z vsem srcem pojemo, Aleluja!, kot naroča apostol Pavel kristjanom v
Filipih: Veselite se v Gospodu, in to zmeraj, ponavljam vam, veselite se (Flp 4,4),
je zaključil sveti oče svojo homilijo med velikonočno vigilijo.