P. Raniero Cantalamessa v tretji postni pridigi: Cerkev potrebuje notranje očiščenje 

VATIKAN (sobota, 27. marec 2010, RV) – Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je včeraj dopoldne v kapeli Odrešenikove Matere v Vatikanu imel tretjo in tako tudi zadnjo postno pridigo za svetega očeta Benedikta XVI. in Rimsko kurijo. Letošnje postne pridige so bile v duhu leta duhovništva posvečene duhovniški službi in vlogi duhovnika, današnjo pa je papeški pridigar posvetil vprašanju skušnjav, s katerimi se lahko sreča duhovnik in ki ga lahko privedejo tudi v krizo. Znotraj Cerkve obstaja nujna potreba po očiščenju, začenši pri duhovščini, kakor kažejo tudi sedanji žalostni dogodki, je dejal p. Cantalamessa in nadaljeval, da zaradi poniževanja svojih duhovnikov in žalosti svoje Cerkve, Jezus trpi bolj od nas. To trpljenje dopušča zato, ker pozna dobro, ki iz njega izvira in ki za Cerkev pomeni še večje očiščenje.

P. Cantalamessa se je med drugim spregovoril o duhovnikovi zvestobi in izpostavil dvojni pomen izraza zvestoba: kot stalnost, vztrajnost ter kot vdanost, poštenost, spodobnost, kar so specifične lastnosti duhovnika. Tej zvestobi pa se zoperstavljajo izdajstvo zaupanja v Cerkev in v Kristusa, dvojno življenje, neizpolnjevanje dolžnosti, ki pripadajo stanu, predvsem z ozirom na celibat in čistost. Iz sedanjih žalostnih dogodkov vemo, koliko škode lahko nezvestoba te vrste povzroči Cerkvi in dušam, je dejal p. Cantalamessa in dodal, da gre za najtežjo preizkušnjo, s katero se Cerkev v tem trenutku sooča.

Kot razloge za krizo duhovniške službe je opozoril na mlačnost vere, pomanjkanje gorečnosti in apostolska lenoba, škandali, ki jih sprožijo nekateri duhovniki, pa Cerkev še bolj oslabi, je dejal p. Cantalamessa in izpostavil nenehen klic k spreobrnjenju. Vendar pa se ne sme posploševati, je opozoril, kajti Cerkev je danes bogata tudi z mnogimi svetimi duhovniki, ki tiho izpolnjujejo svoje dolžnosti. V nadaljevanju je še opozoril na nevarnost pretiranega ukvarjanja z denarjem in težnjo po lagodnem življenju, namesto da bi glavna skrb duhovnika bile duše. Pri tem je spomnil na sv. Terezijo Avilsko, ki v svojih zapisih priznava, da se je v nekem obdobju pretirano ukvarjala s stvarmi tega sveta, kar jo je privedlo do globoke nesrečnosti, pri čemer karmeličanska svetnica izpostavlja, da je to tudi razlog nezadovoljstva in neizpolnjenosti mnogih duhovnikov.

Moramo biti vzor čredi in ne gospodarji vere, je izpostavil p. Cantalamessa. V nas, duhovnikih, Jezus ne trka, da vi vstopil, temveč, da bi stopil ven. S krstom smo prejeli Svetega Duha, a lahko se zgodi, da ta Sveti Duh ostane ujet in zazidan v srcu, ne da bi se razlil in duhovnika prepojil z močjo, dejanji in čustvi osebe. P. Cantalamessa je ob koncu izpostavi, da je v tem trenutku potreben sunek upanja. Če Jezus dopusti trpljenje duhovnikov in Cerkve, je to zato, ker pozna dobro, ki iz njega izvira in ki bo Cerkev privedlo do še večje čistosti. Jezus je besede Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek, najprej povedal svojim apostolom in jih torej govori vsakemu duhovniku v današnjem času.