Duhovna misel za cvetno nedeljo
Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere

Z bogoslužjem cvetne nedelje začenjamo praznovanje velikonočnega velikega tedna. V njem bomo spremljali Jezusa na njegovi poti trpljenja. Tesnoba, bolečina, zmeda. Sredi teh občutkov se bomo učili solidarnosti z Jezusom, ki je svoje življenje zaobljubil Božji solidarnosti z grešniki. V velikonočne dogodke nas uvaja čustvo veselja in skoraj euforije. Jezus slovesno vstopi v Jeruzalem in vsi ga pozdravljajo ter mu vzklikajo. Tudi učenci. Te euforičnosti bo zelo hitro konec. Umaknila se bo strahu, sramoti, zmedi, izdajstvu in obsojanju. Ko bo vse dopolnjeno, ko se bo zdelo vse dokončno izbrisano v tišini in pozabi smrti, se bo spet oglasil klic veselja. Na velikonočno nedeljo. A tokrat brez vsakršne euforije, kakor popolnoma nepredvidena preobrazba. To bo klic veselja, ki gre skozi smrt, jo vzame nase, jo osvobodi njenih posvetnih meja in jo odpre sijaju Božje skrivnosti.

Luka pripoveduje, da je Jezus v svojem javnem delovanju ves čas ciljal na to, da na koncu pride v Jeruzalem. Sedaj je na njegovih vratih. Vstopil bo, ker ve, da je prišla njegova ura. Nič več se ne umakne pred radostnim vzklikanjem učencev. Oni si verjetno predstavljajo nekaj drugega. Ne tega kar ima v mislih Jezus. A kljub temu poudarjajo, da je Jezus mesija in osvoboditelj, Božji poslanec za svoje ljudstvo, Božji blagoslov za vse. Kakor hitro se procesija konča in začne evharistija se vzdušje globoko spremeni. Takrat pridejo na dan Jezusove misli, tiste, ki jih učenci niso mogli brati. Na dan pridejo Božje misli o Sinu, ki je prišel vsem pokazat Očetovo Božjo ljubezen do ljudi.

Glavna mašna prošnja nas uvede v stvarnost: »Vsemogočni večni Bog, po tvoji volji se je tvoj Sin, naš odrešenik, učlovečil in šel v smrt na križu, da bi nam bil v zgled ponižnosti. Iz njegovega trpljenja naj se učimo velikodušnosti in se veselimo vstajenja z njim.« V teh besedah ni niti sledu o veselju in radosti slovesne procesije vhoda v Jeruzalem. Preberemo tretji spev o Gospodovem služabniku iz preroka Izaije: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki.« Psalm 22 dodaja: »Prebôdli so mi roke in noge, vse svoje kosti lahko preštejem. Oni pa me gledajo, pasejo oči na meni. Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo.« Te besede so bile izrečene več stoletij pred Jezusom. Njegovo trpljenje opisujejo da najmanjše podrobnosti. Neverjetno. Sveti Pavel se pridruži zahvali za to ljubeče Božje trpljenje za ljudi in doda: »sam sebe je izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu.« Takoj za tem slovesno beremo evangeljsko pripoved o Jezusovem trpljenju.

Cerkev vabi naj usmerimo svoj pogled na takšnega Jezusa, v vsej njegovi človeški in zgodovinski trdnosti, v vsej njegovi moči, da v zgodovini pokaže kako močno Bog ljubi ljudi in kako smo mu dragoceni. Cerkev vabi, da vidimo kako močno nam lahko Jezus spremeni življenje, če ga živimo znotraj in iz moči njegove ljubezni. Na to nas čudovito spominja pismo Hebrejcem: »Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali« (Heb 12,2-3).

Jezus, ki nam ga bogoslužje kaže kot vzor, je zelo ponižan Jezus, ki je postal človek. A on ni vzor človeškega trpljenja. On je naš vzor kako lahko uresničimo svojo poklicanost v človeškost. Če hočemo svojo človeškost živeti v vseh njenih razsežnostih in možnostih, ne moremo mimo njega. On je razkril vso lepoto te človeškosti, tako da je ostal zvest občestvu z Bogom, kot človek in kot Bog v sožitju z ljudmi. Njegova lepota in največja človeškost se pokaže prav v trenutku v katerem spačen od bolečin in pohojen, ne zanika zaveze z Bogom in zase in za nas vse odpre obljubo življenja, ki mu smrt ne more več do živega. Prav ta njegova lepota poraja upanje, upanje, katerega današnji svet, tako kot svet vseh časov, strašno in nujno potrebuje. Kaj pa pomeni tebi? Koga pa ti potrebuješ, da bi zaživel svojo poklicanost v človeškost?


Pripravil: p. Viljem Lovše