Papež Benedikt XVI. včeraj obiskal evangeličansko skupnost v Rimu
RIM (ponedeljek, 15. marec 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je sinoči
obiskal luteransko skupnost v Rimu, ki se zbira v Kristusovi cerkvi in šteje 350 članov.
Skupnost vodi pastor Jens-Martin Kruse, ki je včeraj pred obiskom svetega očeta v
pogovru za naš radio povedal, da so člani skupnosti zelo veseli papeževega obiska,
ker dobro pozna skupnost tudi s teološkega in duhovnega vidika. Za luterane v Rimu
je zelo pomenljivo, da bodo skupaj z rimskim škofom obhajali bogoslužje ob 25. letnici
obiska papeža Janeza Pavla II. Pastor Kruse je tudi povedal, da je papežev obisk znamenje,
da je ekumenizem v Rimu živ, pomembno pa je tudi sodelovanje s katoličani na teološki
ravni.
Svetega očeta so sinoči spremljali vikar za mesto Rim, kardinal Vallini
in nemška kardinala v Vatikanu: predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti
med kristjani Walter Kasper in predsednik Papeškega sveta Cor Unum Josef Cordes.
Ob
prihodu sta svetega očeta pozdravila predsednika Luteranske zveze v Italiji gospa
Esch in pastor rimske luteranske skupnosti Jens-Martin Kruse. V Kristusovi cerkvi
so najprej obhajali skupno bogoslužje. Papež Benedikt XVI. je s prižnice prisotne
nagovoril v nemščini brez pisne predloge. To je bila razlaga odlomka iz evangelija
o upanju in križu, ki so ga prebrali med skupnim bogoslužjem. Upanje in križ v krščanstvu
vedno gresta skupaj, če hočemo govoriti o upanju, moramo govoriti o križu. V prebranem
odlomku evangelist Janez poroča, da je skupina Grkov, ki je v Jeruzalemu iskala odgovor
na vprašanje o Bogu, hotela videti Jezusa. Njihovo iskanje Boga jih je nujno pripeljalo
do tega, da so hoteli videti Jezusa, je dejal sveti oče. Tudi mi smo kot tisti Grki,
tudi mi smo romarji, tudi mi hočemo vedno bolje poznati Jezusa in ga hočemo videti.
Na tem mestu je papež oblikoval zelo kratko molitev: »Pomagaj nam, da smo tvoji prijatelji,
pomagaj nam, da te bomo vedno bolj videli. Pomagaj pa nam tudi, da druge osebe privedemo
k tebi.«
Evangelist Janez, je nadaljeval papež, ne poroča, ali so se Grki
srečali z Jezusom. Toda odgovor gre onkraj tega trenutka in se glasi: »Gospodova ura
je prišla. Napočil je trenutek Gospodovega poveličanja!« Prišel je trenutek Kristusovega
poveličanja, kakor nam je to pokazal sam Jezus s prispodobo zasejanega pšeničnega
zrna, ki mora umreti, da obrodi sad. To je prilika njegove službe. Papež je nato govoril
o odmiranju temu svetu, da bi kristjani lahko bolje služili ljudem. To odmiranje pa
vključuje tudi ponižanja, ki si jih sami ustvarimo, pa tudi tista, ki nam jih pošilja
Bog v svoji prevnidnosti, da nas uvede v pravo ponižnost, ki je v bistvu pot ljubezni
in hoja po poti odrešenja.
Na koncu se je sveti oče zelo poglobljeno odtaknil
vprašanja ekumenizma in dejal, da vprašanje edinosti prvenstveno ni ločenost, ampak
veselje in upaje, ki ju že živimo, da namreč edinost lahko postaja vedno globlja.
Gotovo ne moremo biti zadovoljni z uspehi na področju ekumenizma v zadnjih letih,
ker ne moremo piti iz istega keliha in ne moremo stati okrog istega oltarja. To nas
mora žalostiti, ker je to stanje greha, je dejal papež, toda ljudje ne morejo ustvariti
edinosti, v tem se moramo zaupati Gospodu, ker nam samo on lahko nakloni edinost.
Upamo, da nas vodi k edinosti. Molimo drug za drugega, skupaj prosimo Gospoda, da
nam nakloni edinost in tako pomaga svetu, da bo svet veroval, je zaključil sinoči
papež svoj nagovor luteranski skupnosti v Rimu.