Duhovna misel za četrto postno nedeljo:
Vse je od Boga

  

Sveti Pavel pravi, da je vsebina Božjega razodetja naslednja: »Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa nalóžil službo sprave.« Prav o tem na čudovit način spregovori evangeljska prilika o usmiljenem Očetu in izgubljenih sinovih. Običajno poimenujemo ta odlomek prilika o izgubljenem sinu, a je bolj točen naslov zanjo bi bil »prilika o usmiljenem očetu«. V zgodbi nastopajo tri osebe: dva sinova, mlajši in starejši, ter oče. Z molkom in z besedami vsak od treh likov pokaže svoje glavne značilnosti. Mlajši brat je opisan z besedami »Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada« in »šel je vase…«. Starejšega sin se predstavi z besedami: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« ter »razjezil se je in ni hotel vstopiti«. Oče pa pove vse o sebi z besedami: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« in dvakrat »veselimo se«, »vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden«.

Ker je ta prilika živa, ostaja odprta tudi zate in zame. Lahko si postaviva dve vprašanji.

Prvo vprašanje: če je skrivnost sreče obeh sinov v tem, da sta v sožitju z očetom, kakšen odnos imata v resnici do Očeta? Manjši sin je občestvo z očetom zaničeval in ga prekinil. Starejši sin, ki se zdi, da je bil v občestvu z očetom, pa tega občestva ni nikdar užival in ga zato tudi zaničuje. Oba zgrešita svojo srečo. A oče kljub temu oba sprejema in za oba pozorno skrbi. Mlajšemu sinu, ki se skesan vrača, teče nasproti in ga objame. Da bi prepričal starejšega sina, stopi do njega in ga vabi na svoje praznovanje.

Drugo vprašanje se tiče tega kar oba brata čutita drug do drugega in do očeta: kaj bi se zgodilo, če bi skesani mlajši sin po vrnitvi razjezil zaradi drže starejšega brata, ki ni mogel sprejeti kako je oče lepo ravnal z njim? Če bi mlajši zahteval razumevanje tudi s strani starejšega brata, njegovo kesanje v odnosu do očeta ne bi bilo iskreno. Ali bi starejši sin, če bi bil solidaren z očetovim veseljem, do mlajšega sina, lahko še kaj zahteval zase? Očitno je, da se starejši sin v času odsotnosti mlajšega brata ni nikdar srečal z očetom. Nikdar ni rekel očetu »upajva, da se bo mlajši vrnil in da se mu ne bo nič nepopravljivo težkega zgodilo«.

Kaj torej ta prilika pomeni zate in zame? Ali nama ne pravi naj bova solidarna z Očetom, z njegovo skrbjo do vsakega sina, da bova lahko uživala tudi njegovo radost in veselje? Sožitje in občestvo z očetom je skrivnost sreče njegovih sinov in hčera.

Sveti Pavel razglaša, da je skrivnost cerkve v spravi. Hoče reči, da je temeljno človekovo izkustvo sprejemanje Božjega odpuščanja v Kristusu. To izkustvo omogoča in utemeljuje novo človeškost, ki nama je v Kristusu podarjena. Vse najino življenje je zajeto v to napetost, da bi v skupnem sožitju in delitvi vsem in na vse razširila prejeto odpuščanje. Le na tak način lahko doživiva solidarnost s tem kar čuti Bog in sva dejansko z njim v sožitju in občestvu, ne da bi zato zahtevala nekaj zase in terjala od njega. V tem je skrivnost sreče Božjih otrok, ki imajo drug drugega za brata in sestro zato ker jim je skupna očetova skrb in veselje do vsakega posebej.

Odlomek iz 2 Kor doda še eno skrivnostno podrobnost. Nam, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, je zaupal službo sprave. Služba sprave vse posreduje in z vsemi deli skrivnost miru, ki ga uživa z Bogom. Takoj v naslednji vrstici pravi, da nam je Bog zaupal besedo sprave. Če bi prevedli dobesedno bi to pomenilo, da je beseda sprave postavljena v nas. To ni beseda, ki jo moramo izreči, ampak je beseda, ki je temelj našega bitja in življenja. to so razlogi, ki tvoje in moje srce prepričajo o stvarnosti podarjenega miru. Ta mir po svoji notranji dinamiki teži, da k sebi pritegne vsakega človeka in vse stvari. Beseda je kot moč, ki privlači in izžareva. Skladno s prvim berilom se zato lahko vprašava: Kako naj uživava sad obljubljene dežele, če nisva prej odstranila egiptovske sramote? Sreče občestva z Očetom, ne moreva okušati, če nisva doživela njegovega odpuščanja, če nisva doživela, da se vsakemu izmed nas, sam podarja kot milost, in nam tako omogoča, da sva sposobna solidarnosti z njegovimi čustvi in to skrivnost deliva z vsemi. Zato tudi za tvoje in moje srce velja: tistim, ki iščejo GOSPODA, ne manjka nič dobrega. Iskál sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil. Glejte nanj in boste žareli od veselja, vaši obrazi naj ne zardevajo.


Pripravil: p. Viljem Lovše