Vsi svetniki imajo razviti čut za božjo besedo, ki ga zaznamuje zavzet in ljubeči
odnos do razodete besede. Sv. Janez Vianej je božji besedi posvetil vrsto svojih pridig.
V eni od njih je razmišljal o zaljubljenosti v božjo besedo. Takole pravi:
Pa
mi boste rekli, kaj je treba storiti, da bo božja beseda obrodila svoj sad in nam
pomagala, da se spreobrnemo? Kar morate storiti je tole. Morate samo proučevati
ravnanje tistih ljudi, ki so prišli poslušat Jezusa Kristusa. Prihiteli
so od daleč z iskreno željo, da bi uresničili tisto, kar jim bo Jezus Kristus naročil,
da storijo. Zapustili so vse materialne stvari, niso več mislili na
potrebe lastnega telesa, trdno prepričani, da bo tisti, ki bo nahranil njihove duše,
bo tudi nahranil njihovo telo. Bili so tisočkrat bolj zavzeti v iskanju nebeških dobrin
kot zemeljskih. Zapustili so vse, da bi lahko mislili le na to, kako bi uresničili
tisto, kar jim je naš Gospod govoril. Motrite, opazujte jih, ko poslušajo
Jezusa Kristusa in apostole: njihove oči, njihova srca so usmerjena
v njih. Žena ne mislile na svojo družino, trgovec ni več usmerjen le na svoje
posle, kmet ne misli le na svoje njive, mladi ne skrbijo več samo za
to, kako bodo oblečeni. Vsi z veliko zavzetostjo poslušajo Jezusove besede
in storijo vse, da bi si jih globoko vtisnili v svoje srce. Bolj čutni ljudje
se sramujejo svojih nedostojnih užitkov in mislijo le na to, kako bi se jih otresli
in dobili oblast nad svojim telesom. Sveta Božja beseda je postala edina njihova skrb.
O njej premišljujejo, jo motrijo, o njej radi govorijo in so veseli, kadar
se o njej govori.
Arški župnik se je pred svojimi verniki na glas vprašal,
kako naj kristjan posluša Božjo besedo, da bo obrodila sad, da se bo spreobrnil. Vprašanja
ne postavi dvakrat ali v več inačicah, ampak takoj preide k odgovoru. Ta pa je na
moč presenetljiv in nenavaden. V duhu takratnega časa bi pričakovali, da bo to nizanje
apologetičnih, neprizivnih trditev in moralnih zahtev, kako naj poslušamo Božjo besedo.
Toda nič od vsega tega. Arški župnik je izbral izvirno, svetniško pot, po kateri je
sam hodil. Poslušalce, ali bolje svoje vernike je povabil, naj se v duhu postavijo
duševno stanje ljudi, ki so poslušali Jezusa Kristusa v Galileji in po vsej poti v
Jeruzalem. Povabil jih je, naj se vprašajo, ali pri poslušanju Božje besede zapustijo
svoje skrbi, svoje dnevne navezanosti, kot denimo, skrb matere za družino, samovšečno
zamišljenost mladeniča ali mladenke, kako bi se lepo oblekel in se na najbolj mikaven
način predstavil drugim, skrb trgovca za prodajo blaga in podobno. Arški župnik je
naravnost namignil svojim vernikom, naj presodijo stopnjo svoje vasezagledanosti,
samovšečnosti, sebičnih poklicnih in drugih drž, ki jih držijo zaprte v svoj mali
jaz, ki ne pusti, da bi Božja beseda prinesla svojo osvobajajočo moč v dušo poslušalca.
Arški pridigar je svoje vernike postavil pred veliko osebno vprašanje, ali je v njih
kaj tiste drže, ki jo opazimo pri Jezusovih poslušalcih in so jo evangelisti zelo
nazorno zapisali v svojih poročilih, kako so množice poslušale Jezusa. Opis poslušanja,
ozračje sprejemanja Božje besede sveti arški župnik strne v zelo preprosto in zgovorno
trditev, ko pravi, da je Sveta Božja beseda postala edina njihova skrb. O njej
premišljujejo, jo motrijo, o njej radi govorijo in so veseli, kadar se o njej govori.
V teh nekaj besedah je opisan odnos Jezusovih poslušalcev do Božje besede. Res
je, da so Judje imeli nekako privzgojen spoštljiv odnos do Božje besede. Toda v Jezusovem
primeru se je dogodilo nekaj čisto novega. Iz njegovih besed in dejanj je žarela posebna
ljubezen do vseh ljudi, ki so jo najprej in najgloblje prepoznali preprosti in pobožni
ljudje. Jezus je namreč z dejanji in besedo vstopal v njihova srca, odgovarjal na
njihove stiske, pričakovanja, hrepenenja, premagoval strahove in jih pri vsem tem
puščal popolnoma svobodne. Od nikogar ni nič zahteval, razen to, da trdno veruje v
tisto, za kar ga prosi. Veruješ, da te morem ozdraviti? Če je bil odgovor verujem,
ga je ozdravil, če takega odgovora ni bilo, ga ni ozdravil. Notranja dinamika takega
odnosa je skrajno ustvarjalna. Kadar namreč prosilec potrdi svojo odločenost za dobro,
v sebi usmeri svoje sposobnosti za delovanje v dobri smeri. In tu dobi Jezusovo potrditev,
pomoč, še več, poseben dar, ki ga sprosti, pripravi in opogumi za ljubeči odgovor.
Tak odnos je pogoj, da Jezusova beseda obrodi sad, kot ga je obrodila, ko jo je privič
izogovoril. V tej svetnikovi trditvi je tudi sporočilo, da ima Božja beseda tudi danes
isto moč, vendar pod pogojem, da jo sprejmemo vsaj s podobno držo, kot so jo sprejeli
Jezusovin neposredni poslušalci.