Duhovna misel za drugo postno nedeljo:
Gospod, očisti našega duha

Starodavna molitev naju vabi: »Gospod očisti oči našega duha, da bomo gledali tvojo slavo«. Vrstica pred evangelijem pa pravi: »Očetov glas se je zaslišal iz svetlega oblaka: Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte”. Lukov evangelij pa dobesedno pravi takole: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!«

S temi besedami opiše celotno pot Jezusovega učenca. Poglejva podrobnosti: učenec najprej posluša Jezusa, tako spoznava njegovo skrivnost in začne gledati njegovo resničnost. Že ob Jezusovem krstu se je slišal glas, ki je Jezusa razglasil za ljubljenega Sina. Sedaj pa je učencem rečeno še nekaj: njega poslušajte!

Učenci še ne dojemajo celotnega pomena in širine teh besed. Ne vedo, do kam jih bo vodilo poslušanje Jezusa Kristusa. Niso sposobni in še ne morejo dojeti vse globine besede »moj ljubljeni Sin«.

Šele ob Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju bo ta globoka resnica razodeta njihovim srcem in očem. Tudi sami bodo v moči te skrivnosti postali sposobni prinašati isto Božjo ljubezen, ki so jo gledali in bili deležni v Jezusu. O njej bodo sposobni pričevati sebi in drugim. Zdi se, da je cilj celotne pripovedi spremenjenja na gori ta, da srca učencev usposobi za preizkušnjo križa. Zato prizoru spremenjenja sledi ukaz molka. Skrivnosti tega dogodka učenci še ne dojemajo. Molčati morajo, da se ne bi začeli hvaliti in ustvarjati zmede pri sebi in drugih.

V tem presunljivem trenutku, ki ga opisuje evangelij, učenci vidijo Jezusovo slavo, ne da bi se v resnici zavedali kaj pomeni. Niso sposobni dojeti pogovora med Jezusom, Mojzesom in Elijo. Mojzes je simbol prvih petih knjig stare zaveze ali postave. Elija pa je simbol vseh preroških knjig in prerokov. Učenci še niso sposobni takoj dojeti skrivnosti Jezusovega sijaja in v skladu s tem doživetjem potem živeti svoje lastno življenje.

Nekaj dni pred tem se je Peter znašel v podobni, čeprav v veliko bolj vsakdanji situaciji. V Cezareji je izpovedal, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga (prim. Mt 16,16). Jezus ga je takrat blagroval. Kakor hitro pa Peter pove, da v resnici ne more sprejeti ponižanja in trpljenja Božjega Sina, ga Jezus trdo zavrne: »Stopi za menoj Satan, ker ne misliš po Božje, ampak po človeško« (Mt 16,23). Pred bleščečim sijajem spremenjenja Peter ne ve kaj bi rekel in ne ve kaj govori: »Učenik, dobro je, da smo tukaj!« V resnici je lepo in dobro. A Peter še ne ve v čem je ta lepota in zakaj je dobro, ter kakšne posledice nosi s seboj. Postava in preroki, torej vsa stara zaveza, ne morejo več kakor namigovati na to kar bo Jezus uresničil v Jeruzalemu. Velikonočni dogodek smrti in vstajenja Jezusa Kristusa je središče sveta in njegovega smisla. Učenci niso sposobni razumeti, da se Oče, Sin in Sveti Duh že od začetka stvarjenja sveta pogovarjajo med seboj o tem, da se Sin žrtvuje kot jagnje. On je podoba ljubezni s katero Bog ljubi svet. Bog prežema svet s svojo ljubeznijo do te mere, da njegova ljubezen končno lahko zažari tudi v srcih tistih, ki sprejmejo Sinovo razodetje. Sijaj spremenjenja je zgolj skrivnostni namig o tej ljubezni. Učenci vedo le to, da je Sin, Izvoljenec in ljubljeni, vreden Boga. Učenci vedo, da prihaja od Boga. Slutijo, da nosi v srcu Božjo skrivnost za človeka. Posvečajo se temu, da bi ga zares spoznali, da bi se ga naučili poslušati in mu slediti. Sledijo mu, da bi ga poslušali, dokler se končno ne pokaže njihovim srcem. Strah, ki se polasti učencev ob spremenjenju, je znamenje hrepenenja in hkrati tveganja, ki je značilno za človeško pustolovščino potem, ko se ga je dotaknila Božja navzočnost.

Isto izkušnjo je doživel Abraham. Veroval je Božji obljubi. Vanjo je položil vse svoje srce. Ko doživi Gospodov mimohod v ognju se ga polasti temna groza in hkrati v globini srca doživi Božji dotik. Doživi le trenutek presunljivega videnja in močne svetlobe in njegovo srce je potrjeno. Zaveda se, da je Bog potrdil zavezo z njim. Globoko v sebi čuti, da bo Bog zvest svoji zavezi in da se bo njegova obljuba uresničila. Njegovo versko izkustvo je tako celostno, da še mi danes zajemamo iz sadov njegove vere. Zajemamo iz razodetja Božje zaveze s človekom, vsakim človekom, tudi s teboj in menoj. Ko torej moliva, naj očisti oči najinega duha, da bi lahko videla njegovo slavo, v resnici Boga prosiva, da bi verovala v njegovo obljubo. Prosiva ga, da bi izkustveno doživela njegovo ljubezen, do te mere, da bi jo kazala drugim in delila z njimi. Božja slava je namreč ljubezen, ki izžareva in sije s križa. Človekova slava pa je v tem, da živi iz sijaja Božje ljubezni. Na to pot in v to hrepenenje te povabim v postu. Lahko greš skupaj z vsemi kristjani, ni treba da hodiš sam. Zato gremo skupaj k maši.


Pripravil: p. Viljem Lovše