Papež danes na duhovnih vajah premišljeval o Marijinem Magnifikatu

VATIKAN (petek, 26. februar 2010, RV) – Duhovne vaje papeža Benedikta XVI. in njegovih sodelavcev rimske kurije, ki od nedelje potekajo na temo Učenje Boga in Cerkve o duhovniškem poklicu, se približujejo h koncu. Jutri ob 9. uri bo v kapeli Odrešenikove Matere v Vatikanu potekala molitev hvalnic, sledilo pa bo zaključno premišljevanje. Salezijanec Enrico dal Covolo, ki letos vodi duhovne vaje za papeža in rimsko kurijo, je današnji dan namenil Mariji. Udeleženci so razmišljali o Marijinem Magnifikatu ter o oznanjenju, v ospredje pa je prav tako bil postavljen lik božjega služabnika papeža Janeza Pavla II.

V nauku papeža Benedikta XVI. pogostokrat najdemo misli o Marijinem Magnifikatu, za katerega je med drugim povedal, da v Magnifikatu vidimo, kako se Bog postavlja na stran zadnjih. Pred dva tisoč leti, tako kakor tudi danes, svet govori, da imenitneži, mogočneži in bogataši zmagujejo nad majhnimi. Vendar pa Bog preobrača opornike, na katerih človeštvo najraje postavlja svojo prihodnost. Navaden in preprost človek je dojet kot poraženec, kot nekdo, ki nima kaj povedati svetu. A ravno to je največja pot. Ne le zato, ker je ponižnost velika vrlina, temveč predvsem zato, ker predstavlja način, s katerim deluje sam Bog. Bog nam tako pokaže, kdo so njegovi izbrani, pravi papež, so tisti, ki se ga bojijo, ki so zvesti njegovi besedi, ki so ponižni in lačni. Božje ljudstvo je sestavljeno iz ubogih, čistih in preprostih, kakršna je bila Marija. Marija v Magnifikatu poje o svoji ponižnosti in s tem o Božji veličini: Moja duša poveličuje Gospoda. Marija prizna veličino Boga, kar je prvi in nujni izraz vere, je zavest, ki človeku daje varnost in ga osvobaja strahu. Marija pa nam s svojo ponižnostjo tudi kaže na neločljiv odnos med veličino Stvarnika in njegovimi stvaritvami. Tam, kjer izgine Bog, človek ne postane večji, opozarja sveti oče, ampak izgubi svoje božansko dostojanstvo in božji sijaj na svojem obrazu. Samo če je Bog velik, je tudi človek velik, in pri razumevanju tega nam lahko pomaga Marija. Od Boga se torej ne smemo oddaljiti, temveč mu dovoliti, da postaja vedno bolj navzoč.

Predzadnji dan duhovnih vaj za papeža in rimsko kurijo je bil osvetljen tudi duhovniški lik papeža Janeza Pavla II., ki je v svoji okrožnici Odrešenikova Mati zapisal, da Devica Marija vedno spremlja božje ljudstvo na njegovi poti vere proti svetlobi. To nam po besedah poljskega papeža jasno kaže njen Magnifikat, ki privre iz globine Marijine vere in skozi vsa stoletja odmeva v srcu Cerkve. V apostolski spodbudi Dal vam bom pastirjev pa je papež Janez Pavel II. tudi izpostavil, da se vsak vidik duhovništva lahko poveže z Marijo, ki se je kot bolj kot katerakoli druga človeška oseba odzvala na Božji klic. Marija je postala služabnica in učenka božje besede. Sprejela je spočetje Besede v svojem srcu in v svojem telesu, Besede, ki je postala človek, da bi se tako lahko darovala za človeštvo.

Včerajšnji dan bil posvečen poklicanosti prvih Jezusovih učencev

Včerajšnji dan duhovnih vaj pa je papež Benedikt XVI. namenil razmišljanju o poklicanosti prvih Jezusovih učencev, vodja duhovnih vaj Enrico dal Covolo pa je osvetlil še duhovniški lik salezijanskega teologa Giuseppeja Quadria.

O prvih Jezusovih učencih in trenutku, ko jih Jezus pokliče, naj hodijo za njim, je večkrat spregovoril tudi papež Benedikt XVI. Za apostole se prava dogodivščina začne s srečanjem oseb, ki se odprejo druga drugi, je dejal ob priložnosti sveti oče. Tako učenci začnejo neposredno spoznavati svojega Učitelja. Ne bodo postali oznanjevalci neke ideje, temveč pričevalci o osebi. Preden bodo poslani na pot oznanjevanja, bodo prebili nekaj časa z Jezusom in z njim razvili trden in oseben odnos.

O tem, kako pomembno je najprej ostati s Kristusom in šele nato o njem govoriti, oznanjevati, papež pogostokrat govori. Apostol je odposlanec, še prej pa je strokovnjak za Kristusa. In to kljub vsem svojim človeškim pomanjkljivostim. Dvanajsteri niso bili popolni ljudje, izbrani zaradi svoje moralne in verske brezhibnosti. Nedvomno so bili verniki, polni navdušenja in gorečnosti, a zaznamovani s svojimi človeškimi pomanjkljivostmi, včasih tudi precej velikimi. Jezus jih torej ni poklical zato, ker bi bili svetniki, ampak zato, da bi svetniki postali. Tako kakor mi, pravi papež, kakor vsi kristjani.

Hkrati papež opozarja na nevarnost indiviualističnega razumevanja poklicanosti apostolov, kajti Jezusov klic ni zgolj dejanje namenjeno vsaki osebi posebej. Cilj Jezusovega poslanstva je skupnosten, izpostavlja papež. Poslanstvo učencev ni izolirano, ampak je umeščeno v skrivnost skupnosti, skrivnost občestva, ki vključuje celotno božje ljudstvo in se postopoma uresničuje od stare do nove zaveze. Jezus in Nazareta torej od svojega prvega odrešenjskega dejanja teži k temu, da bi zbral božje ljudstvo. Dvanajsteri apostoli so jasno znamenje, ki odraža Jezusovo voljo glede obstoja in poslanstva njegove Cerkve. Prav tako so zagotovilo, da med Kristusom in Cerkvijo ni nikakršnega nasprotja. Ne moremo imeti Kristusa brez Cerkve, ki jo je sam ustvaril in po kateri nam govori. In ravno ta Jezusova navzočnost v skupnosti, v kateri se nam On sam stalno daje, je razlog naše radosti. Kristus je z nami in Božje kraljestvo se približuje.