Duhovna misel za prvo postno nedeljo:
Biti lačen Kristusa tako, kakor On hrepeni po meni

V berilih prve postne nedelje bereva kako se Jezus ni pustil premagati hudičevim skušnjavam. Bogoslužje naju pouči, da je Jezus s tem, da se hudičevim skušnjavam ni pustil premamiti pokazal zvestobo svojemu Očetu, našemu Bogu.

Prvo berilo iz 5 Mz naju želi povabiti, da skupaj z ljudstvom sredi stiske in preizkušenj ali skušnjav tudi midva zavpijeva k Bogu, ki rešuje, in mu tako izkaževa zaupanje.

Prošnja po obhajilu pravi: »Dobri Oče, okrepčal si nas z nebeškim kruhom. Prosimo te, hrani z njim našo vero, oživljaj upanje in vnemaj ljubezen. Uči nas hrepeneti po njem, ki je živi in pravi kruh, in pomagaj nam živeti po vsaki besedi, ki prihaja iz tvojih ust.«

Poudarja bistveno točko ki je pomembna za naju: hrepeneti po Kristusu, biti lačen Kristusa tako, kakor Kristus hrepeni po tebi in meni. Jezus je skušan prav v tej točki hrepenenja in lakote po vsakem izmed nas. Evangelij pravi: “ Tisti čas se je Jezus vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel. In ko so ti dnevi minili, je postal lačen.” Skušnjave sledijo izkustvu polnosti. V krstu se je namreč pokazal Sveti Duh, ki je Jezusova moč. Pri njegovem mesijanskem poslanstvu ga žene gorečnost za Gospoda, ki mu sedaj povzroča težave. Hudičeve skušnjave napadajo način, kako naj bo Jezus mesija, da bo všeč Bogu. Hudič ga s skušnjavami ne namerava odvrniti od Boga in ga zavesti v zlo. Predlaga mu, da obstaja veliko bolj neposreden in učinkovit način za dosego njegovega cilja. Hudič hoče Jezusa prevarati, da bi storil v Božjem imenu nekaj takega, kar v resnici ne bi bilo v skladu z Božjo skrivnostjo in ne bi bilo Bogu všeč.

Jezusova lakota ni toliko telesna. Oblast, da bi spremenil kamne v kruh, se ne navezuje na njegovo telesno lakoto in potrebo po telesni hrani. Navezuje pa se na nalogo za katero Jezus čuti, da je poklican in poslan med nas na ta svet. Če bi telesno nasitil ljudi, bi vse pridobil na svojo stran. Vsi bi se strinjali z njim in z njegovim načrtom. Vse to bi dosegel brez napora. Le nasititi bi nas moral. A božje kraljestvo ni takojšnje in očitno. Jezus bo številne ozdravil, a iz življenja ne bo naredil potovanja v udobni kočiji ali udobnem avtu. Pomnožil bo kruh, a le kot znamenje Božjega kraljestva, ki prihaja. Ne bo množil kruha zato, da bi rešil problem svetovne lakote.

Ko hudič Jezusu pokaže vsa kraljestva tega sveta in mu obljubi, da bodo njegova, če se hudiču pokloni, ga poskuša prepričati, da bo lahko ljudi pritegnil z močjo in veličino posvetne mogočnosti. A Božja pot ni takšna. Bog ne želi, da je človek suženj drugemu človeku in se mu iz strahu udinja.

A hudič ne odneha. Spet mu predlaga naj ljudi osvoji na tak način, da pokaže svojo moč in svojo slavo. Zato mu pravi naj se vrže dol iz vrha templja, saj je Bog obljubil, da z nogo ne zadene ob kamen. Zato, da bi tiste, ki ga obsojajo in ubijajo prepričal, da je Božji sin, Jezus ne bo stopil s križa. Božja slava je drugje in drugje jo je treba iskati. Na drugačen način.

Hudič se ves čas sklicuje na Boga. V resnici mu ne gre za Boga, ampak zase. Če bi Jezus njegove laži sprejel, bi bil kar naenkrat na hudičevi strani. Nič več ne bi sodeloval z Bogom, nič več se ne bi vedel kakor sin. Nič več ne bi mogel uresničiti poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče. V svojo škodo in škodo ljudi bi popačil smisel svojega poslanstva. Obsodil bi nas na brezup. Prav to se zgodi nama, tebi in meni, ko se slepiva, da sva izbrala Boga, ne da bi bila na strani ljudi in zanje ali pa si utvarjava, da sva se odločila za človeka, ne da bi bila na strani Boga in z njim. Ko naju Bog prosi, naj se mu podrediva, takrat razširi najino srce in mu da svobodo. Usposobi naju, da živiva iz ljubezni in v ljubezni. Samo tako in za ničesar in iz ničesar drugega. Jezusova zmaga nad skušnjavami je zmaga Božje ljubezni. Ta želi med nami prebujati ljudi, ki so sposobni ljubiti in s tem uresničiti svojo poklicanost v človeškost. Skrivnost Kristusa je prav v tem, da nama in vsem kaže kako velika je Božja ljubezen do ljudi. Skušnjave pokažejo Jezusovo absolutno zvestobo Bogu in razlog zakaj ga je Bog vesel. Zaradi njega so tudi tvoje in moje skušnjave priložnost, da rasteva v zvestobi Bogu in zato v notranji svobodi in ljubezni, da lahko življenje živiva kot dar in si ga upava tudi razdeliti. Zato te na začetku postnega časa povabim, da skupaj prosiva: »Daj man, da se bomo v svetem postnem času bolj in bolj poglabljali v Kristusovo skrivnost odrešenja in se resnično spreobrnili.


Pripravil: p. Viljem Lovše