Papež udeležencem zasedanja Papeške akademije za življenje spregovoril o neizogibnosti naravnega moralnega zakona na področju bioetike

VATIKAN (sobota, 13. februar 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes sprejel udeležence plenarnega zasedanja Papeške akademije za življenje, ki je od četrtka potekalo na temo Bioetika in naravni zakon, v govoru pa izpostavil neizogibno upoštevanje naravnega moralnega zakona na področju bioetičnih vprašanj ter spoštovanje človeškega dostojanstva, lastnega vsaki osebi.

Papež je poudaril pomen antropološkega vprašanja, kajti na področju kulturnega boja med tehničnim absolutizmom in moralno odgovornostjo človeka je ključnega pomena bioetika, kjer se poigrava s celostnim človeškim razvojem. V ospredje stopa temeljno vprašanje: Ali je človek produkt samega sebe ali je odvisen od Boga? Ponuja pa se tudi izbira med razumom, odprtim za nadnaravno, in razumom, zaprtim v pojavnost sveta. Pred to in podobna vprašanja, ki se neposredno dotikajo človeškega življenja in prihodnjih generacij, je treba postaviti celostni pedagoški program, ki omenjenim področjem zagotavlja pozitiven, uravnotežen in ustvarjalen pristop, predvsem v odnosu med vero in razumom, je dejal papež.

Bioetična vprašanja postavljajo v ospredje dostojanstvo osebe, povezano s temeljnim načelom, ki ga vera v Kristusa od zmeraj zagovarja, namreč da Bog ljubi vsakega človeka na edinstven in globok način. Tako kot vsaka znanstvena disciplina tudi bioetika potrebuje poziv k doslednemu pristopanju k etičnim vprašanjem, kar neizogibno povzroča tudi morebitna nesoglasja. V ospredje tako stopi naravni moralni zakon. Papež je opozoril, da je človekovo dostojanstvo neodtujljiva pravica, ki ima svoj temelj v zakonu, ki ga ni napisala človeška roka, temveč je ga je zapisal Bog stvarnik v človeško srce. Zatorej mora vsak pravni red ta zakon priznati kot nedotakljiv, vsaka oseba pa ga mora spoštovati in braniti. Nujno je torej poudariti, da človeškega dostojanstva ni mogoče razumeti le v povezavi z zunanjimi elementi, ki jih razvija znanost, postopnim spoznavanjem človeškega življenja ali preprostim pietizmom pred mejnimi področji. Spoštovanje dostojanstva osebe mora biti celostno in brez omejitev. Res je, da znanstveno in bioetično raziskovanje ostaja odprto in se razvija, vendar pa ko gre za področja povezana s človeškim bitjem, znanstveniki ne smejo nikoli misliti, da imajo v rokah le neživo snov, s katero se lahko manipulira, je opozoril papež.

V nadaljevanju je izpostavil povezanost bioetike in naravnega moralnega zakona, ki omogoča, da se naredi še večji poudarek in priznanje dostojanstvu, ki je lastno človeškemu življenju. V današnjem času človeškemu življenju lastne pravice niso vedno priznane. Zgodovina pa je tudi pokazala, kako nevarna in pogubna je lahko država, ko z lastnimi zakoni sebe postavi za vir in vodilo etike. Brez univerzalnih načel, ki so v prid celotnega človeštva, obstaja nevarnost, da se v zakonodajo vnesejo relativistične drže. Naravni moralni zakon, ki je univerzalne veljave, pa takšno nevarnost preprečuje in zakonodajalcu pa daje jamstvo za pristno spoštovanje osebe in za celotno ustvarjeno ureditev. Naravni moralni zakon je tako vir oblikovanja soglasij med osebami različnih kultur in religij, omogoča pa tudi preseganje razlik. Zagotavlja namreč obstoj reda, ki ga je Stvarnik položil v naravo, in ki omogoča pravilno etično presojanje, ki zasleduje dobro in se izogiba slabega, je dejal papež.