Papeževa poslanica za svetovni dan bolnikov 2010: Cerkev v službi ljubezni
za trpeče
Dragi bratje in sestre!
Prihodnjega 11. februarja, na bogoslužni spomin Lurške
Matere Božje bomo v vatikanski baziliki obhajali 18. svetovni dan bolnikov. Posrečeno
sovpadanje s 25. obletnico ustanovitve Papeškega sveta za pastoralo zdravja daje še
nov razlog, da se Bogu zahvaljujemo za doslej prehojeno pot na področju pastorale
zdravja. Z vsakoletnim Svetovnim dnevom bolnikov ima Cerkev dejansko namen napraviti
cerkveno skupnost v njenih najtanjših žilah občutljivo za pomembnost pastoralnega
služenja v prostranem svetu zdravja, to je služenja, ki je bistveni del njenega poslanstva,
saj se vpisuje v brazdo samega Kristusovega odrešilnega poslanstva. Kristus, božji
Zdravnik »je hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili
pod hudičevo oblastjo« (Apd 10,38). Iz skrivnosti njegovega trpljenja, smrti in vstajenja
črpa človeško trpljenje smisel in polnost luči. Božji služabnik Janez Pavel II. v
svojem apostolskem pismu O odrešenjskem trpljenju zelo jasno pove: »Človeško
trpljenje je doseglo svoj vrhunec v Kristusovem trpljenju. Hkrati je stopilo v popolnoma
novo razsežnost in v nov red: povezalo se je z ljubeznijo…, s tisto ljubeznijo, ki
ustvarja dobro, ko ga izpelje tudi iz zla, izpelje ga s pomočjo trpljenja, tako kakor
je najvišje dobro odrešenja sveta izšlo iz Kristusovega križa, iz katerega nenehno
jemlje svojo usmeritev. Kristusov križ je postal izvir, iz katerega vrejo reke žive
vode« (št. 18).
Gospod Jezus se je pri zadnji večerji, preden se je vrnil k
Očetu, sklonil, da je umil apostolom noge. Tako je prehitel najvišje dejanje ljubezni
na križu. S tem dejanjem je povabil svoje učence, naj si prisvojijo njegovo logiko
ljubezni, ki se daruje predvsem najmanjšim in najpotrebnejšim (prim. Jn 13,12-17).
Po njegovem zgledu je vsak kristjan poklican, da v različnih in vedno novih okoliščinah
podoživlja priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je prišel do človeka, katerega so roparji
pustili ranjenega in napol mrtvega ob poti. »Ko ga je zagledal, se mu je v srce zasmilil.
Stopil je k njemu, vlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je
na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva
denarja, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti
bom nazaj grede povrnil‹« (Lk 10,33-35). Na koncu prilike Jezus reče: »Pojdi in ti
delaj prav tako!« (Lk 10,37) S temi besedami se obrača tudi na nas. Spodbuja nas,
da se sklonimo nad telesne in duhovne rane tolikih naših bratov in sester, ki jih
srečujemo na cestah sveta; pomaga nam razumeti, da z Božjo milostjo, sprejeto in živeto
v vsakdanjem življenju, izkušnja bolezni in trpljenja lahko postane šola upanja. V
svoji okrožnici Rešeni v upanju sem zapisal, da »človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju,
ne beg pred trpljenjem, marveč sposobnost trpljenje sprejeti in v njem zoreti, v njem
najti smisel po zedinjenju s Kristusom, ki je trpel z neskončno ljubeznijo« (št. 37).
Že drugi vatikanski cerkveni koncil je opozoril na važno nalogo Cerkve, da se briga
za človeško trpljenje. V dogmatični konstituciji o Cerkvi Luč narodov beremo: »Kristusa
je poslal Oče zato, ›da bi oznanil blagovest ubogim, … ozdravil nje, ki so potrtega
srca‹ (Lk 4,18), da bi ›poiskal in zveličal, kar je izgubljenega‹ (Lk 19,10). Podobno
Cerkev obdaja z ljubeznijo vse tiste, ki jih tare človeška slabost, še več, v ubogih
in trpečih spoznava podobo svojega ustanovitelja, ubogega in trpečega; zato si prizadeva
za lajšanje njihove bede in želi služiti Kristusu v njih« (C 8). To človekoljubno
in duhovno delovanje cerkvene skupnosti se je skozi stoletja izražalo v mnogoštevilnih
oblikah in zdravstvenih strukturah in ustanovah. Tukaj bi hotel spomniti na tiste,
ki jih neposredno upravljajo škofije, in na one, ki so se rodile iz velikodušnosti
raznih verskih zavodov. Gre za dragoceno 'premoženje', ki odgovarja dejstvu, da »Cerkev
potrebuje organizacijo kot predpostavko za urejeno občestveno služenje« (Okrožnica
Bog je ljubezen, 20). Ustanovitev Papeškega sveta za pastoralo zdravja pred petindvajsetimi
leti pripada takšni vnemi Cerkve za svet zdravja. Nujno mi je dostaviti, da se v sedanjem
zgodovinsko-kulturnem trenutku še bolj zaznava zahteva po pazljivi in razvejani cerkveni
prisotnosti ob bolnikih, kakor tudi prisotnosti v družbi, prisotnosti, ki je zmožna
na učinkovit način sporočati o evangeljskih vrednotah za varstvo človeškega življenja
na vseh stopnjah, od njegovega spočetja do njegovega naravnega konca.
Tukaj
bi hotel povzeti Poslanico ubogim, bolnim in vsem trpečim, ki so jo koncilski očetje
na koncu drugega vatikanskega koncila namenili svetu: »Vi vsi, ki težo križa huje
občutite, … vi, ki jokate, … vi, nepoznani trpini, opogumite se. Vi imate prostor
v božjem kraljestvu, ki je kraljestvo upanja, sreče in življenja! Vi ste bratje trpečega
Kristusa: in, če le hočete, skupno z njim rešujete svet« (Poslanica Ubogim, bolnim
in trpečim; Koncilski odloki, str. 681s). Iz srca se zahvaljujem osebam, ki vsak dan
»opravljajo služenje bolnim in trpečim,« in sicer tako, da bo »apostolat Božjega usmiljenja,
ki se mu posvečajo, vedno bolj ustrezal novim zahtevam« (Janez Pavel II., apostolska
konstitucija Dobri pastir, čl. 152). V tem letu duhovnikov je moja misel posebej usmerjena
k vam, dragi duhovniki, 'služabniki bolnikov', znamenje in orodje Kristusovega sočutja,
ki mora doseči vsakega človeka, zaznamovanega s trpljenjem. Vabim vas, dragi duhovniki,
da si ne prizanašate, ko jim dajete skrb in tolažbo. Čas, ki ga prebijete ob preskušanem
človeku, se razodeva rodoviten v milosti za vse druge razsežnosti pastorale. Končno
se obračam na vas, dragi bolniki, in vas prosim, da molite in da darujete svoje trpljenje
za duhovnike, zato da bi mogli ostati zvesti svojemu poklicu in da bi bilo njihovo
služenje bogato duhovnih sadov v korist celotni Cerkvi. S takšnimi čustvi prosim,
naj pride nad bolnike kakor tudi nad tiste, ki jim pomagajo, materinsko varstvo Marije,
ki jo kličemo Zdravje bolnikov. Iz srca vam podeljujem apostolski blagoslov.
V
Vatikanu, 22. novembra 2009, na praznik Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva.
Papež
Benedikt XVI.
(Prevedla: Breda Cigoj-Leben; recenzija: dr. Anton Štrukelj
in dr. Jože Štupnikar)